V glasbi so reči, ki jih imenujemo zvok, hitrost, barva, harmonije in, bolj ali manj, razvezave. Ljudje v večini glasb, kar sam imenujem standardna glasba, uporabljajo zgolj eno dimenzijo, kar konkretno pomeni ton in čas. Medtem ko, denimo, se pogovarjam s teboj, govorim, vendar tudi razmišljam, čutim, vonjam in se premikam. Vendar se osredotočam na to, kar ti govoriš. Kar pomeni, da se dogaja v telesu več stvari kot zgolj tista prisotna stvar, ki te jo je nekdo primoral storiti. Kot, recimo, ko me sedaj intervjujaš, le da jaz počnem mnogo več stvari kot zgolj govorim s teboj. In enako je s teboj.

Zame človeška eksistenca obstaja na več ravneh, ne zgolj na dvodimenzionalni, ni se treba identificirati zgolj s tem, kar delaš in kar izgovarjaš. Te reči so rezultat tistega, kar ljudje vidijo in slišijo od tega, kar počneš. Vendar človeška bitja živijo na več ravneh. Tako sem si sam želel, da bi glasbeniki igrali z menoj: na več ravneh. Nočem, da mi sledijo. Hočem, da sledijo sebi, ampak da so z menoj.

Ornette Coleman (1930-2015)