Jazz albumi v letu 2017

Tudi poslušalci jazza lahko prikimamo vsesplošni mantri, da je vsega preveč, saj lahko ob pomoči spletnih objav sledimo veliko večjemu naboru novih izidov kot v preddigitalni dobi. Pa vendar se to obilje še za tistega radovedneža, ki spremlja le jazz, kaj šele za tiste, ki uhlje nastavljamo še drugam, kaj kmalu izkaže za neobvladljivo … Pričujoče besedilo bo torej sledilo subjektivni naravnanosti oziroma preferencam podpisanega, kot pa zares poskušalo objektivno zaobjeti široko polje jazzovskega ustvarjanja. Velja opozoriti, da so albumi in njih avtorji v tem članku razvrščeni prej ko ne poljubno oziroma po neki avtorju besedila notranji logiki in asociativnih povezavah in ne odražajo vrednostne lestvice.

Začenjamo s tujim jazzom in ugotavljamo, da večino izbranih muzik krasi nekaj podobnih potez: v igri so večje ali pa kar velike zasedbe, člani katerih posledično obvladajo vso silo glasbil. Ta so velikokrat za jazz manj konvencionalna, od tistih, ki jih povezujemo s klasiko, do onih, ki so bolj doma v rocku in elektroniki ali tradicionalnih godbah. Večina izbrancev med albumi se ponaša s konceptualno povezanostjo daljših skladb, ki nemalokrat tvorijo suite.

Pri nas večkrat slišani švedski pihalec Martin Küchen se je, podobno kot večina tukaj omenjenih, oglasil z več albumi, sicer posnetimi z različnimi zasedbami. V tem izboru bo izpostavljen nov album njegove zasedbe Angles 9. Zasedba, ki smo jo pri nas prvič slišali še kot sekstet, je že v začetku leta objavila sijajen album Disappeared Behind the Sun za založbo Clean Feed. Na njem najdemo pet daljših skladb, zvečine temelječih na rezkih, predirnih saksofonskih riffih, okrog katerih ostali glasbeniki tvorijo gosto spleteno, večinoma himnično zveneče mnogozvočje. Ob vznesenosti večino skladb prevevata melanholija in tesnoba. Küchen je namreč znan po svojem političnem angažmaju in ta album posveča tistim, ki so v političnih nemirih izginili neznano kam. S podobno številčno zasedbo, oktetom, se je oglasila pri nas na koncertih še neslišana čikaška flavtiskta Nicole Mitchell, ki je na albumu Mandorla Awakening II Emerging Worlds za FPE Records združila sila raznovrsten inštrumentarij, da bi uglasbila svojo afrofuturistično naravnano kratko zgodbo. Med drugim slišimo šakuhači in šamisen, duh daljnovzhodne glasbe pa je prisoten tudi v strukturi skladb z obilo premolkov in otoki tišine. Seveda so v tej angažirani, bolj ohlapno sestavljeni suiti prisotni tudi afriški elementi, ki jih Mitchell brezšivno zliva z jazzom in moderno komorno glasbo pa tudi gospelom.

V azijskih muzikah so bolj konkretno namočene skladbe z albuma Asian Fields Variations za ECM, ki ga podpisujejo stari mački francoske scene, pihalec Louis Sclavis, violinist Dominique Pifarély in čelist Vincent Courtois, kar je šele prvi njihov skupni diskografski izdelek, pa čeprav so že velikokrat igrali skupaj. To se seveda še kako pozna v izjemno pretanjeni izvedbi zračnih skladb, ki dostikrat spomnijo le na skice, na učinkovit in odmerjeno izpeljan zvočni haiku, ki nam s svojo nedorečenostjo požgečka domišljijo. S podobno izpeljanimi asketsko zvenečimi skladbami se ponaša album Recent Developments, ki je že dvajseta izdaja bobnarja in tolkalca Harrisa Eisenstadta. Plošča je izšla za založbo Songlines. V Eisenstadtovem nonetu je kar nekaj naših dobrih znancev (Nate Wooley, Jeb Bishop, kitarist Brandon Seabrook, ki tokrat igra bendžo), ki s premišljenimi vpadi in nekonvencionalnim igranjem ustvarijo impresionistično suito s skupaj kar štirinajstimi komadi (če štejemo še kratke interludije oz. medigre), ki kljub temu, da se v posamičnih komadih pojavi le nekaj muzičistov, ohranja napetost, značilno za večje formacije.

Bobnar Tomas Fujiwara (poznamo ga vsaj iz kvarteta Tomeke Reid) se je poigral prav s formacijami, na kar namiguje že naslov albuma Triple Double za založbo Firehouse 12. Dva bobnarska kompleta, dve kitari, trobenta in kornet gnetejo sosledje skrajno raznovrstnih komadov, v katerih se enakopravno pojavljajo minimalizem, svobodnjaška medigra, zvočni eksperiment in (post)jazzovska psihedelija. Slednje ne manjka na albumu A Night Walking Through Mirrors (Cuneiform Records) še ene vedno spreminjajoče se druščine, ki je tokrat poimenovana Chicago/London Underground. Gre kajpak za nov bend, s katerim se je stari znanec, kornetist Rob Mazurek, s soustanoviteljem projektov z istim imenovalcem Chicago Underground, bobnarjem Chadom Taylorjem, podal čez lužo in se v Veliki Britaniji spajdašil z dvema tamkajšnjima muzičistoma, basistom Johnom Edwardsom in pianistom Alexandrom Hawkinsom. Čezlužno srečanje postreže z nemirno, ves čas spreminjajočo se zmesjo svobodnjaške improvizacije, temačnih ambientalnih odvodov in psihedelično-šamanskih meglic.

Pregled vidnejših tujih albumov v letu 2017 počasi sklepamo z dvema dvojnima albumoma dveh glasbenikov, ki se posvečata združevanju jazza in arabskega maqama. V Evropi živeči tunizijski lutnjar Anouar Brahem je na albumu Blue Maqams (ECM) ponudil intimistično, introspektivno vizijo združevanja dveh tradicij, pri čemer mu pomagajo kontrabasist Dave Holland, bobnar Jack De Johnette in pianist Django Bates. Veliko bohotnejšo sliko ponuja ameriški trobentač z iraškimi koreninami Amir ElSaffar, ki je zbral kar 17-članski Rivers Of Sound Orchestra, sestavljen tako iz jazzovskih (npr. Craig Taborn) kot tradicionalnih glasbenikov. ElSaffar, čigar veščine brezhibnega prežemanja jazza in arabskih motivov smo semtertja lahko slišali tudi na njegovem lanskem nastopu z Archijem Sheppom, je za album Not Two (New Amsterdam Records) spisal občudujoče sugestivno in večplastno suito, v kateri se enakovredno prelamljajo repetitivnost, igrivost in ekstatičnost.

Izpostavljamo še eno trobentačico, ki raziskuje arabske motive, a za razliko od ElSaffarja prihaja iz Velike Britanije oziroma, natančneje povedano, deluje na Otoku, izvorno pa prihaja iz Bahrajna. Ime ji je Yazz Ahmed, za svoj album La Saboteuse (Naim Jazz) pa je okrog sebe zbrala večjo zasedbo izkušenih glasbenikov, med katerimi je tudi Shabaka Hutchins. Obe glavni sestavini oziroma iztočnici njenega zanimanja – jazz in arabske motive – Ahmed s svojo druščino pregnete v edinstveno cinefilsko, kalejdoskopsko zvočno poslastico, ki jo krasita zamaknjenost in hipnotičnost ter odprtost do vplivov elektronike, kozmičnega jazza in še česa. Za sam konec še ena trobentačica, Jaimie Branch, ki je na prvencu Fly Or Die (International Anthem) postregla z izvirno mešanico novodobnega jazza in vplivov iz alter-rockovskega miljeja. Branch trobento rabi kot večdimenzionalno zvočilo in iz nje spravlja tako všečne, plesne, z ritmi nabite linije kot tudi abstraktne pokrajine.

Izbor tujih albumov sklepamo le z omembo ponovnih izdaj oziroma doslej neznanih posnetkov legendarnega Theloniousa Monka, čigar stoletnico rojstva smo obeležili ravno lani. Album The Complete Prestige 10-Inch LP Collection na enem mestu prinaša vseh pet 10-inčnih vinilov, ki jih je mojster objavil pri Prestigeu. Znani komadi v znanih izvedbah za razliko od izvedb z albuma Les Liaisons Dangereuses, na katerem so zbrani Monkovi komadi, posneti leta 1959 – torej v letu, ko smo dobili vrsto danes kanonskih jazzovskih del! – kot soundtrack za istoimenski film Rogerja Vadima, a doslej niso bili objavljeni.

Naj te zgodovinske izdaje velikega Monka izrabimo za vstop v predstavitev slovenskih jazzovskih dosežkov v minulem letu. Z Monkovo zapuščino so se namreč pod umetniškim vodstvom Zlatka Kaučiča učinkovito poigrali tudi muzičisti iz zasedbe Kombo B na albumu Rock Mi Monk (Zvočni izviri). S ščepcem rocka, kot namiguje že naslov albuma, z drobcem improvizacije in z obilo igrivosti, ki Monkove skladbe približa moderni senzibilnosti. Kaučič, ki bo v letu 2018 obeležil častitljivih 40 let glasbenega udejstvovanja, se je lani, kot že po navadi, oglasil z več diskografskimi izidi, za letni pregled pa tukaj izbiramo Without Borders… (Fundacja Słuchaj!), na katerem mu družbo delata dolgoletna britanska življenjska in glasbena sopotnika Barry Guy na kontrabasu in Maya Homburger na violini. Gre za posnetek koncerta iz Kluba Cankarjevega doma, ki uspešno pričara neposredno zvočno izkušnjo, saj imamo občutek, da smo sredi brbotajočega, navidez nonšalantno odigranega, a v bistvu zelo skrbno premišljenega in sugestivnega zvočnega mnogogovora.

Podobno usmerjen v zvočna raziskovanja je tudi album Sama Šalamona oziroma tria Salamon, Mezei & Succi z naslovom Free Sessions Vol. 1, Planets Of Kei (NotTwo Records). Na njem se naš kitarist, tokrat z akustično kitaro, podaja v soočenje z dvema kompanjonoma, violistom Szilárdom Mezeijem in pihalcem Achillem Succijem. Album predstavlja prvo Šalamonovo diskografsko izdajo s popolnoma improvizirano glasbo; njegovo akustično glasbilo omogoča fino in odmerjeno pariranje violi, ki jo vihti Szilárd Meze, trio pa zaokroža po potrebi liričen, po potrebi silovit pihalec Achille Succi. Od mestoma minimalističnih, komaj slišnih zvokov do udarnih, lepo izpeljanih prežemanj. Še en improvizaciji posvečen trio, Watch for Dogs, nas je presenetil z lepo, dodelano ploščo. Trio pelje Cene Resnik, somuzičista pa sta njegova stara sodelavca, že omenjeni Kaučič in kontrabasist Giovanni Maier. Album Shades Of Colors (NotTwo Records) navduši z izjemno poetičnim zvenom Resnikovega saksofona, ki ga s pretanjeno, pazljivo igro saksofonist razvija tudi v skladbah, kjer je zvok bolj raskav. Znano je, da je Resnik pristaš budistične meditacije, kar se kaže tudi v skladbah, ki izžarevajo občutek počasnega, premišljenega, a nenehnega premikanja, ponikanja in ponovnega prerajanja, ne da bi izgubile osnovni tok. (Mario Batelić)

Global south 2017

Pregled muzik global southa je problematičen na več nivojih. Geografsko, žanrsko in pa zavoljo dejstva, da muzike, ki prihajajo iz držav bivših imperijev, zavoljo hitrega opisa še vedno radi mečemo v en koš, kljub temu da gre žanrsko gledano za verjetno še dosti bolj razgibano krajino, kot smo je vajeni v Evropi in Severni Ameriki. A o tej obširni problematiki kdaj drugič.

V tem pregledu bodo poleg muzik, ki izhajajo iz različnih držav na globalnem jugu, delno izpostavljene tudi izdaje diaspore, živeče bodisi v Evropi bodisi v ZDA. Kar zadeva glasbo globalnega juga, tudi letos prevladujejo trendi, ki smo jih vajeni že nekaj časa. Nove albume so izdali nekateri očaki glasbenih scen. Južnoafriški jazzar Hugh Masakela je izdal album, poimenovan No Borders. Nigerijski bobnar Tony Allen je v sodelovanju z Damonom Albarnom pri založbi Blue Note Records izdal album The Source. Z novim singlom, ki napoveduje nov album, je postregel tudi legendarni etiopski klaviaturist Hailu Mergia.

V letošnjem letu se nadaljujejo tudi različni orientalizmi zahodnjaških glasbenikov. David Harrington je snemanje albuma Kronos Quarteta z malijsko griotsko zasedbo Trio Da Kali opisal kot medkulturno oplajanje, katerega rezultat je najlepše sodelovanje njegovega življenja, album, imenovan Ladilikan. Plod podobnega sodelovanja je tudi peti album zasedbe DirtMusic, ki se je tokrat združil s turškim glasbenim vizionarjem Muratom Ertelom iz zasedbe Baba Zula. Album Bu Bir Ruya bo izšel januarja 2018.

V svetu zahodnjaških korpokulturnih iniciativ bomo omenili s strani Abeltona sponzoriran projekt Santuri Safari, ki naj bi, kot opisujejo sami, povezoval vzhodnoafriške umetnike ter organizacije s ciljem, da bi USTVARIL raznoliko underground glasbeno sceno, ki je osnovana na eksperimentiranju, sodelovanju in kreativnosti, ne pa na komercialni dejavnosti. Da underground scena še obstaja ter da je zelo alive and kicking, pa med drugim s svojimi izdajami dokazuje ugandska založba Nyege Nyege Tapes, ki smo jo v zadnjem mesecu precej omenjali tudi na Radiu Študent. Omenimo še južnoafriško založbo NON, pri kateri je svoj zadnji mixtape izdal Angel HO.

V New Yorku kolumbijska mladina v diaspori redno prireja partije, na katerih prednjači politično nabita cumbia sondiera. Gre za reinterpretacijo afrokolumbijske folk glasbe, ki se predvaja na pico sound sistemih. Enakovreden del glasbe v tej dotični sceni so shout outsi, ki med komadi opisujejo spomine na življenje v Kolumbiji, migracije ter izkušnje, ki so jih imeli ljudje na mehiško-ameriški meji. Točno ta glasbena scena ima točno v letošnjem letu še toliko večjo moč, saj se je ameriški predsednik Trump na veliko trudil iz države deportirati t. i. dreamerse, ljudi, ki so mejo med ZDA in Mehiko prečkali kot mladoletni.

Omenimo na zadnjem mestu še sceno, za katero verjetno v zadnjih letih in tudi letos slišimo najpogosteje. Gre za ponovne izdaje albumov ali izdaje kompilacij muzik iz t. i. zlatih obdobij ustvarjanja v različnih državah globalnega juga. Teh smo seveda vsi zelo veseli, o problematiki, povezani s kuriranjem takšnih kompilacij in ponovnih izdaj, pa danes ne bomo govorili.

Omenili pa bomo še posebej izstopajoče izdaje letošnjega leta. Francoska založba MaAula Records je izdala odlično kompilacijo Calypso Madam! West Indian Female singers 1954-68. Pri newyorški založbi Ostinato Records sta letos izšli dve izredni kompilaciji, in sicer Sweet as broken Dates: Lost Somali Tapes from the Horn of Africa ter Synthesize the Soul: Astro-Atlantic Hypnotica from the Cape Verde Islands 1973-1988. Od ponovnih izdaj naj omenimo v 80. prvič izdani bubblegum pop album Professor Rythma, imenovan Bafana Bafana, ki je izšel pri Awesome Tapes from Africa. V raziskovanje pa vam za zaključek priporočamo vsaj še kataloga založb Soundway Records the Analog Africa. (Anuša Pisanec)

Kratek pregled islandske alternativne glasbene scene v letu 2017



Ko razmišljamo o islandski glasbeni sceni, ponavadi takoj za Björk pomislimo na povezavo z Ameriko. Ameriška radijska postaja KEXP se vsako leto poveže s festivalom Iceland Airwaves in tako lokalnim indie bandom omogoča prepoznavnost in turneje po Združenih državah. Ostaneta še dva večja in Evropejcem bolj znana festivala, Secret Solstice in Sónar Reykjavik, ki na severni otok pripeljeta večja tuja imena, na velikih odrih servirata znane domače izvajalce, velikokrat pa se na manjših odrih skrije ne-tako-komercialno domačo produkcijo.

A islandska glasbena scena se nikakor ne zaključi pri teh nekaj imenih, ki uspejo prodreti v tujino in večje medije. Pravzaprav se večji del aktivnosti skriva pod lahko dosegljivim površjem.

V duhu promocije tega dela scene se je letos v Reykjaviku rodila revija Myrkfælni z urednicama Sólveig Mathildur in Kinnat Sóley. Zaenkrat je mogoče dobiti prvo številko, ki je izšla avgusta letos, drugo številko pa pričakujemo januarja 2018. V zelo tipični DIY maniri sta dekleti prek crowdfundinga zbrali sredstva, ki so omogočila kar obsežno (več kot osemdesetstransko) publikacijo. V Myrkfælni lahko na najlažji možen način spoznamo nekaj manjših založb, festivalov, beremo mnenja o koncertih in albumih in nekaj obširnih intervjujev in prispevkov, ki nam vsekakor lahko približajo realistično stanje islandske glasbene scene. Revijo spremlja še kompilacija 21 skladb.

Ena izmed izprašanih, Countess Malaise, je mlada islandsko-filipinska reperka, letos najbolj prodorna predstavnica scene, ki je v zadnjih letih gotovo doživela preporod. Countess Malaise pogosto sodeluje tudi s producentom Thordurjem Ingijem Jónssonom, bolj poznanim pod psevdonimom Lord Pusswhip. Naj za trenutek pozabimo na malce neroden flow njegovih rim in njegov prvi dolgometražec, ter se skoncentrirajmo na produkcijo. Lord Pusswhip je v letu 2017 deloval pretežno iz Berlina in se tako razmrežil na mnoge konce. Rečemo lahko celo, da je v bolj globalni podtalni rap sceni trenutno eden vidnejših producentov.

Kar zadeva založniško dogajanje, je – v našem etru že kar dobro zastopana založba – Lady Boy Records izdala štiri klasične albume in kompilacijo, ki, kot vedno, zelo koherentno predstavi nekaj novih glasbenikov in podpre nekaj že uveljavljenih LBR otrok. Omembe vredna novost je založba Why not? Plóttur, ki sicer obstaja že nekaj časa, a je letos končno začela z resnimi izdajami. Why not? pokriva zažgano temnejšo kitarsko in noise linijo, letos z izdajo kar šestih albumov in ene kompilacije. (Urška Preis)

* Preberi še:

Hip hop v letu 2017

Elektronske glasbe v letu 2017

Kitarske glasbe v letu 2017

Naj Tolpe bumov 2017