Kitarska glasba v letu 2017

Kitarska glasba v letu 2017

Mnenje, kolumna ali komentar

Indie rock/indie pop v letu 2017

Najbrž se ne bi preveč zmotili, če bi ugibali, da so tisti, ki še leta 2017 med svoje najljubše glasbene bazene samozavestno uvrščajo t. i. indie, glasbeno odraščali že pred kakšnim desetletjem. Torej v času, ko so najrelevantnejša imena v alter glasbi predstavljali bendi, kot so Arcade Fire, LCD Soundsystem, The National, Grizzly Bear, Dirty Projectors, Queens of the Stone Age in podobni. Ko smo letos dočakali nove albume vseh naštetih, smo tako nekateri vedno že ob dogodku samem veselo hranili svoje nostalgije, a smo v mnogih primerih ugotovili, da se glasbeni svet in mi z njim teh izdaj težko razveselimo na enak način, kot bi se jih še pred parimi leti. Pa čeprav te izdaje v kakšnem primeru dosegajo nivo starejših.

Slednje lahko morda velja predvsem za The National, ki so svojo krasno temačno besedilnost tokrat ovili v še rahlo izrazitejše zvočno eksperimentiranje in se lahko še vedno postavljajo ob bok presežkom nekaterih aktualnejših žanrov. Zapletenejši je primer Arcade Fire, ki so prvič v karieri relativno razočarali in so bili skoraj bolj kot na glasbo očitno osredotočeni na izvirno fake news marketinško kampanjo. V najmočnejšem spominu pa bo morda ostala presenetljiva nova plošča pred šestimi leti samopokopanih indietronica herojev LCD Soundsystem, ki so tudi s pomočjo odmevnih povratniških koncertov uspeli ohraniti status enega ključnih bendov te scene. Ko smo že pri plot-twistih indie sodobnosti, je nujna še omemba nepričakovanega novega albuma shoegaze eminenc Slowdive, ki, podobno kot leta 2013 (in morda 2018) My Bloody Valentine, tudi po dvajsetletni pavzi ostajajo samosvoji, izjemni, prelomni.

A če bi ob vseh teh veteranih predvidevali, da so najboljši časi indie glasbe že za nami – konec koncev so tudi v koncertnem smislu pri nas to sceno letos najbolj pretresli Nick Cave in Pixies (med mlajšimi pa npr. The Horrors in Waxahatchee), nas je 2017 lahko prepričevalo tudi v nasprotno. Že v začetku leta je odličen debitantski album izdala kamerunsko-njujorška umetnica Vagabon, le nekaj tednov kasneje je s prvencem sceno še močneje razburkala ameriška kantavtorica filipinskega porekla Jay Som, obe pa sta že skozi neko svojo inherentno »drugost« tudi v indie glasbi napovedali močno leto za ženske umetnice. Severnoameriška scena je to tezo nato podkrepila še s svežimi kitarskimi imeni, kot so Charly Bliss, Priests, Chastity Belt, Diet Cig, Partner in še bolj z drugima albuma Alvvays ter Big Thief, ki niso vsi nujno v celoti dekliški ali feministični projekti, a v njih ključno vlogo gotovo igrajo ženski glasovi. Slednje velja še za grunge-revival kvartet Wolf Alice, ki se je letos s svojim drugim albumom uveljavil kot ključni indie-rock band angleške prihodnosti, pa seveda tudi za elektronski in politični akt Fever Ray, ki je s svojo švedsko mrakobnostjo v tej sredinskoalternativni sceni letos predstavljal osrednjo alternativo angloameriški hegemoniji.

V tovrstne preglede nekateri izraziteje sredinski portali letos veselo umeščajo tudi novozelandsko najstnico Lorde, ki je s svojo drugo ploščo ustvarila nov prelom pri vdiranju popa v drugačne medije, pri čemer, jasno, nesporna dodelanost plošče ni mogla biti edini kriterij. Nam je pa Lorde lahko zopet dala misliti o mejah med popom in alternativo, kar je seveda povezano še s preprostim dejstvom, da se ključni glasbeni presežki – tudi pod oznako indie - vendarle zadnja leta dogajajo onkraj svetov rocka. To tezo bi nam lahko letos izpodbijal londonski mladenič, ki deluje pod imenom King Krule, a se presežna vrednost njegovega albuma The Ooz, morda res ključne indie izdaje v zadnjem letu, skriva ravno v inovativnem preseganju žanrskih in tematskih omejitev. Onkraj kitar pa se sicer spet potrjuje tudi nova moč t. i. indie r'n'b-ja (/soula), saj izdelki, ki so jih letos izdali SZA, Kelela, Sampha, Moses Sumney, dvsn, Kehlani, Syd in še kdo, predstavljajo nekatere ključne primerke spajanja beatovskega raziskovanja z inovativno ljubezensko izpovednostjo. Podobno lahko velja tudi za The Xx in Perfume Geniusa, a ti v osnovi gotovo izhajajo iz vsaj malo bolj altenativnega okolja, to pa nas spet zaziblje na nihalo, na katerem se bomo z nestabilnim, pa vendar še vedno živim označevalcem indie najbrž gugali tudi v prihodnje. (Jernej Trebežnik)

 

Metaaaal v letu 2017

Tako kot večino zadnjih let je bilo tudi leto 2017 na področju metala vsekakor pestro z novimi izdajami. Od »velikih« imen je tu gotovo Metallica, ki se je po 9 letih vrnila z novim albumom Hardwired To Selfdestruct. Izdaji je sledila – kot kažejo viri po spletu – ena najbolj donosnih svetovnih turnej, ki se bo nadaljevala še naslednje leto, takšen pa je tudi trend, ki je hard rock ali metal svet zaznamoval nasploh – turneje, ki dejansko prinašajo veliko denarja, razprodane arene ipd. Za Metallico so podobno bogatenje tekočih računov zaznali še Guns N' Roses s svojo Not In This Lifetime Tour. A vrnimo se k metalu.

Velikani new wave of British heavy metala, Judas Priest, so posneli novo ploščo, ki izide naslednje leto. Drugi velikani, Iron Maiden, so izdali live album ter celo računalniško igro Legacy Of The Beast. Mainstream metal scene je gotovo razburkal nov album zasedbe Mastodon ter live album zasedbe Ghost, verjetno pa je marsikoga razžalostila novica, da se poslavljajo Aerosmith.

Februarja so se od odrov poslovili Black Sabbath, decembra pa so to storili tudi kultni ameriški power metalci Manowar. Prav tako so se poslovili finski love metalci HIM, ameriški mathcorovci The Dillinger Escape Plan, ameriški norci Trap Them ter švedski tehnični death metalci Spawn Of Possesion.

Veliko presenečenje pa je bilo s Helloween, ki so tri desetletja metaliziranja zaznamovali s turnejo Pumpkins United, na kateri se predstavljajo z vsemi tremi vokalisti ter preigravajo material z vseh plat - koncerti bojda trajajo tudi do 3 ure! -, 20. obletnico ponovnega oživljanja evropskega klasičnega power metala pa je zaznamovala reizdaja kultnega prvega albuma Glory To The Brave Švedov Hammerfall. Prav tako so se na sceno vrnili legendarni ameriški Exhorder, ki so s svojim groovy thrashem odločno vplivali na Pantero, vrnitev so uresničili tudi nori thrasherji Sadus, medtem ko je veliko veselje v svetu extremnega metala povzročila vrnitev zasedb Akercocke in Nachtmystium.

Žal je v letu 2017 svet zapustilo kar veliko število akterjev scene, med drugim Tony It Särkkä iz zasedb Abruptum, Ophthalamia, Vondur and War; Martin Eric Ain iz Celtic Frost, Gabriel Negru Mafa iz Negură Bunget, Chuck Mosley iz Faith No More, Erick Eycke iz Corrosion Of Conformity, nazadnje pa tudi veliki glas ameriške thrash/power metal scene, Warrel Dane iz Sanctuary in Nevermore. Večina sveta pa ne bo pozabila smrti Chrisa Cornella iz Soundgarden ter Chesterja Beningtona iz Linkin Park.

Če se sedaj bolj osredotočimo na posamezne žanre, je leto 2017 gotovo death metal leto, saj so z novimi albumi postregli Cannibal Corpse, Dying Fetus, Suffocation, Immolation, Sinister, Incantation, Entrails, Necrot, Benighted, Hour Of Penance, Obituary, Lock Up, Six Feet Under, Broken Hope ter mnogi drugi. Seveda je bil eden največjih momentov izid nove plate Morbid Angel, Kingdoms Disdained, ki je zasedbo vrnila na sam vrh svetovne death metal scene.

V black metalu so nove izdaje povili Aborym, Black Anvil, Goatwhore, Helheim, Cirith Gorgor, Azarath, Infernal Majesty ter celo – po res dolgem času – Dimmu Borgir. Gotovo sta veliko prahu vzdignili novi izdaji politično vprašljivih zasedb Nokturnal Mortum in Naer Mataron. V ospredje vse bolj prihajajo islandski bendi tipa Solstafir, Auđn, velik interes pa je ponovno požela kultna zasedba Ulver ter mračnjakinja Myrkur. Bogata je bila tudi poljska trgatev, saj smo dobili nove plošče zasedb Hate, Anima Damnata, veliko presenečenje pa je bil one-man black metal izraz Over The Voids.

Z razburkano politično svetovno sceno in grožnjami nove jedrske vojne je svoj izraz okrepil tudi thrash metal – novosti so ponudili Kreator, ponovno obujeni Warbringer, prav tako Havok, Overkill, Sepultura, Vendetta, velika novost pa je bil udarni album zasedbe Power Trip. Crossover so v rit brcnili Iron Reagan, Municipal Waste, Jasta ter MOD, svežino mu dodali Dead Cross, grind pa se je ponovno aktiviral s Phobio, All Pigs Must Die, Full Of Hell in še s čim. Medtem so heavy metal svet razveselili novi Grave Digger, Dream Evil, Iced Earth, Alice Cooper, Accept, veliko denarja pa so gotovo zaslužile založbe z izdajami neizdanih posnetkov kultnih Motorhead.

Scensko nedoločljive izdaje so ponudili bendi a la Primus, Queens Of The Stone Age, Stone Sour, Prong, Melvins, Unsane, Sikth, Avenged Sevenfold, Marylin Manson ipd., s Trumpom pa se je v Ameriki ponovno začel prebujati hibrid rapa in metala v obliki zasedb Body Count, Prophets Of Rage ali Power Flo.

V Sloveniji je bilo tudi razgibano leto. Na področju thrasha so se izkazali Panikk, Black Reaper in Eruption z novimi platami, novo plato pa so po dolgih letih napovedali tudi koroški Thraw. Stoner zvoke so obogatili Jegulja in Omega Sun, zanimivo pa je bilo po dolgem času slišati zasedbo Brutart. V death metalu je zavladalo nenavadno zatišje, čeprav smo izvedeli, da so novo plato posneli Within Destruction, ki so letos tudi obiskali največ sveta – med drugim so igrali tudi v Koreji. V blacku je vsekakor završalo s prvenci zasedb Srd in Valuk ter z novim albumom zasedbe Ater Era, poleg tega pa je z novim albumom smrad širila blackened speed zasedba Vigilance. Heviće so gotovo razveselili Metal Steel s svojim novim albumom, novo plato pa pripravljajo tudi Shotdown. Scena je na srečo še vedno izjemno aktivna z največjo koncertno ponudbo tandema Dirty Skunks, ki skrbita za domače bende v sklopu večerov Kadilnica Of Death, obenem še vedno živi festival Metaldays, medtem ko je klubska scena še toliko bolj aktivna – prednjačijo seveda Kontejnr v Postojni, Trainstation Squat v Kranju, MKK v Črnomlju, eMCe Plac v Velenju, Gromka na Metelkovi, na srečo pa so tudi ostali klubi zelo aktivni – po dolgem času celo brežiški MC, v katerem smo kultni domači grinderji Dickless Tracy upihnili 20 svečk. Ne smemo pozabiti tudi na udarno presenečenje Britof, zasedbo, ki je s prvencem resnično navdušila domačo sceno.

Kot je iz slišanega jasno, je bilo leto 2017 dobro leto za metal in podobne ekstremne godbe. Naj bo leto 2018 v tem oziru še boljše! (Ivan Cepanec Tegla)

 

Top Pankčina v letu 2017

Leto 2017 za pank in hardcore glasbo ni bilo prav nič posebej presenetljivo. Klasično lovljenje trendov in hajpov. Uveljavljeni bendi so izdali solidne plošče in tako dalje ...

Šampioni hardcora so bili letos definitivno Converge, ki še zmeraj vztrajajo pri tem, da postavljajo meje v žanru, vendar se počasi tudi približujejo vrhuncu svoje ustvarjalnosti. No, za koga so to dosegli že z izdajo Jane Doe. Letos so pri lastni založbi Deathwish izdali ploščo The Dusk In Us. Full of Hell so letos ponovno pokazali, da bolj, kot odraščajo, bolj obvladajo svoje instrumente. Njihova plošča Trumpeting Ecstasy je daleč od temačnih hardcore korenin in bend zlahka etiketiramo kot ekstremni metal bend. Še en bend, ki je letos združil metalce in hardcorovce, pa je Power Trip s ploščo Nightmare Logic, ki po svoje interpretira crossover, ampak s hardcore besom. Prav tako so svoj sloves potrdili All Pigs Must Die s ploščo Hostage Animal. Gre za bend, ki časti tipičen zvok švedskega metala in ga spari z hardcoreom in black metalom. Skratka žanrski hibrid, ki si letos zasluži etiketo najbolj besne plate leta. Oče Holly Terror gibanja, Dwid Hellion, je s svojimi Integrity izdal ploščo Howling, For The Nightmare Shall Consume. Plošča prinese nekaj svežine z vplivi trendovskega black metala in celo nekaj folk zvena. Žal so tudi Integrity za na smetišče zgodovine kultnih 90's bendov. Toliko o uveljavljenih bendih s HC scene.

V panku pa še zmeraj dominira post punk revival, ampak brez kakšne pretirano dobre izdaje. Najprej pa izpostavimo, kako dobra je plošča hardcore homoseksualcev Limp Wrist! Zelo, zelo dobra je! Facades je plošča, ki zabije kurac v usta vsem mačo homofobom s HC/pank scene! Facades je izšla preko založbe La Vida Es un Mus, prav ta založba pa je letos izdala tudi odlične Lumpy and the Dumpers s čudaško ploščo Those Pickled Fuckers. Pri isti založbi so svoj prvenec izdali tudi Haram. Ekipa Nuke York kolektiva igra klasičen 80's HC z evropskim poreklom, pa tudi japonski pridih jim ni tuj. Bend je zanimiv tudi, ker poje v arabščini. Na La Vida Es un Mus je izšel še sedeminčar zasedbe Rat Cage z naslovom Cage like Rats. Gre za poklon švedskemu d-beatu predvsem benda Totalitar. Ogabno in surovo pankčino pa so nam letos servirali Lebeden Toten in to kar s tremi izdajami. Novo upanje za vse ljubitelje ekip bendov Kromosom in Pisschrist je letos prišlo z dvema sedeminčnima izdajama zasedbe Enzyme, Abuse Of Power in Piss On Authority. Bostonski Sadist so letos izdali Blood Songs in potrdili svoj sloves ogabnega panka najbolj nasilne narave, ki se spogleduje tudi z bolj hrupnimi prijemi. Omenimo še južne sosede s Hrvaške. Dva benda, ki sta bila letos skupaj na turneji in sta oba izdala nove plošče v samozaložbi. To sta seveda Sentence in Ponor. Gre za same stare fotre hrvaške pank scene. Sentence igrajo novodobni hardcore, Ponor pa nekakšen srednje hitri hardcore crust. Ponor so izdali ploščo Prah i pepeo. Sentence pa ploščo z naslovom Svaka Riječ Zakletva. (Luka Bevk)

 

Rock'n'roll v letu 2017

Leto 2017 je bilo na področju rock'n'rolla precej razgibano in pestro, kot se za širino marela žanra tudi sme pričakovati. V tem letu so se zagotovo močneje vzpostavili nekateri bendi, ki so svoje kolesje pognali v predhodnem letu, opaznejši pa so postali letos. Zagotovo je na tej točki potrebno izpostaviti svež bend The Caveman, ki so v slabem letu svojega obstoja izdali že svoj drugi album in s svojim avstralskim zvokom obetajo dobre prihajajoče plate ter še boljše koncerte. Če ostanemo v daljnji Avstraliji, smo bili v cvetočem maju veseli trde in čiste garaže s skupino The Pinheads, ki je prav tako izdala samonaslovljen album. Kljub inovativnosti pri izbiranju naslovov albumov, je glasba obeh avstralskih bendov tista, ki govori dovolj glasno, da je ta podatek popolnoma zanemarljiv. Seveda pa je Avstralija država ekstremov, kar nam v obratni smeri pokažejo Thee Wild Oscars, ki so izdali album The Nefarious Deeds of The Scurrilous Resurrection Men!, s katerim s preprostostjo popeljejo in odpeljejo na drugi konec sveta.

Če se geografsko približamo domačim logom in pogledamo v Avstrijo, žanrsko pa v tršo garažo, sta nas po več letih čakanja razveselili kar dve skupini: Wild Evel and the Trashbones z albumom Digging My Grave in Ben Wood Inferno z albumom Wilder Wilder, Faster, Faster. Oba benda sta ostala zvesta svojemu stilu, divjosti, odštekanosti in nekakšnemu ohranjanju zapuščine legendarnih The Cramps. Takih bendov v naši okolici ni več veliko, zato sta oba precej dragoceni redkosti, ki ju je potrebno izpostaviti.

Ponovno se je v letošnjem letu izkazala založba Slovenly Records, ki je mentorirala ogromno število odličnih bendov z odličnimi albumi in je verjetno ena izmed pomembnejših založb, zaslužnih za ohranjanje rock'n'roll kulture. Med njihovimi vidnejšimi letošnjimi izdajami so bili zagotovo Control Freaks z albumom Mindless.

Na domači sceni pa je bilo letošnje leto na področju rock'n'rolla precej zaprašeno. Z izjemo live izdaje skupine The Real Things je scena malce poniknila, ali če rečemo optimistično, pritisnila tipko pavza. Naj je pa potešil skoraj domač bend, No Rules, z izdajo težko pričakovanega albuma Na cesti bola. Kljub slabi beri količine albumov, pa ne smemo spregledati založbe Martin's Garage, ki je v letošnjem letu izdala kar nekaj plošč, med drugim tudi EP zasedbe Hipbone Slim and the Kneetremblers, naslovljen Tombstone rock. Zalužni pa so tudi za obilico koncertov, ki se dogajajo v Sloveniji. Eden od večjih uspehov na rock'n'roll oz. rockabilly sceni je bil zagotovo Rockin' Riviera, ki se je dogajal poleti v Žusterni in požel mednarodni uspeh, kar potrjuje, da scena zagotovo živi.

Za konec seveda ne smemo pozabiti niti na tisti, manj prijeten del, ki nas opominja, da rock'n'roll res postaja starejša forma v vseh možnih pogledih in vidikih. Zapustili so nas nekateri izmed pionirjev žanra - Fats Domino, Chuck Berry, Fred Cole in drugi. Leto 2017 nam z izgubami velikanov ni prizaneslo in upamo, da vsi tam nekje žgejo na kakem dobrem koncertu. Pa vendarle zaključimo veselo in si v prihajajočem letu zaželimo čim več dobrega rock'n'rolla. Keep on rockin', 2018! (Taja Lesjak Šilak)

 

Avstralska neodvisna kitarska scena v letu 2017

Zelo težko in nehvaležno se je omejevati na glasbene scene posameznih držav in ob tem podati reprezentativen pregled celotnega tamkajšnjega dogajanja ... A vendarle! V tem letnem glasbenem pregledu izpostavljamo Avstralijo in njeno plodno glasbeno sceno letošnjega leta. Izpostavili bomo nekaj zanimivejših momentov avstralskih glasbenikov, ki so tukajšnjemu piscu najbližji.

Če zgodbo začnemo z osredotočenjem na kitarski milje, najprej izpostavimo razloge, zakaj je določen del avstralske scene v zadnjih letih pridobil širšo pozornost med poslušalci: surovost zvoka, ki v osnovi ni obremenjen z originalnostjo, a vseeno prikaže avtentično patino; nobenih znakov karierizma ali ambicije po globalni slavi; in nepretencioznost izražena tako z besedilnimi vložki kot odigranimi instrumentalnimi deli. S temi precej okvirnimi značilnostmi se je Avstralija izpostavila kot trenutno eden vodilnih virov zanimive nove glasbe.

Če povzamemo letošnje glasbene novitete v posameznih žanrih: opazili smo veliko mladih garažnih bendov, ki ustvarjajo pod vplivom lokalnih herojev Eddy Current Suppression Ring. Bendov, ki nas spomnijo na spevno kitarsko senzibiliteto avstralskih in novozelandskih glasbenikov iz osemdesetih let. Nove relevantne izdaje starejših hardcore bendov. Sintovsko usmerjene izdaje post-punk zasedb in široko zastavljene elektronske izdelke glasbenih udeležencev. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na zanimivejše kompilacije in ponovne izdaje, ki so izšle v tem času. Za podrobnejši pregled znotraj omenjenih žanrov vključno z relevantnimi izdajami pa vam priporočamo še ogled prispevka te oddaje na spletni strani Radia Študent.

A ko že govorimo o letošnji avstralski kitarski sceni, je težko pozabiti na King Gizzard & the Lizzard Wizzard. Bend se je letos izpostavil s petimi izdanimi albumi in resnim ambicioznim ustvarjanjem, s čimer bistveno odstopa od preostalega dogajanja na sceni, a še vedno ostaja njen relevanten del. Bodo v prihodnje avstralsko glasbeno sceno popeljali v še kako drugo smer? Bomo videli ... (Damjan Manevski)

 

* Preberi še:

Hip hop v letu 2017
Elektronske glasbe v letu 2017
Onkraj linije v letu 2017
Naj Tolpe bumov 2017

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.