Hip hop v letu 2017

Hip hop v letu 2017

Mnenje, kolumna ali komentar

Hip Hop 2017

Ob opravilih, kot je tole, ko gledamo v preteklo leto in prečesavamo krajino, ki jo v njem izrišeta glasbena produkcija in scena, iščemo vrhove ter ocenjujemo dosedanji potek in prihodnje smeri posameznega žanra, je filtriranje nujnega pomena. Tule se ukvarjamo s hip-hopom, ki je na tronu prodajne in verjetno tudi produkcijske lestvice v svetovnem merilu že nekaj časa, iskreno pa je prej kot oddaljevanje od hip-hopa v mnogih novih žanrih čutiti še večjo hibridizacijo, v katero je kot močna sestavina vpet hip-hop. Pod hip-hopovski dežnik torej lahko spravimo marsikaj, količina sproduciranega materiala je enormna in takšen pregled terja osredotočenje. Tako se bomo osredotočili na ameriško hip-hop produkcijo in pregledali še slovensko sceno ter njen letošnji napredek.

Začnemo lahko s presežki v samem vrhu mainstreama, ki ga, kot rečeno, zasedajo skoraj zgolj še hip-hop obrazi. Tu gre izpostaviti znana imena, kot je Kendrick Lamar z albumom DAMN., ki se, roko na srce, predstavlja stopničko nižje od predhodnika, naslednji je Jay Z, ki je kljub upravičenemu strahu oboževalcev s 4:44 dostavil najboljšo plato, odkar je od glasbeništva preklopil v podjetništvo. Eklektična, a vendarle visokokvalitetna plata Big Fish Theory je uspela Vinceu Staplesu, še en korak v smeri opinion makerja in trendsetterja pa je storil Tyler The Creator, ki je z nekaj samopromocijskimi trikci dobro prodal svojo sicer odlično ploščo Flower Boy. Kot absolutni vladar ameriškega mainstreama pa bo 2017 zapisan atlantski trap kolektiv Migos z albumom Culture. Leto je zaznamovalo tudi nekaj vrnitev žanrskih legend, ki pa so vse po vrsti razočarale. KRS-One, Wu-Tang Clan, pa Big Boi in celo Public Enemy so nas torej pustili na cedilu, podobno Action Bronson, a svet stoji na mladih in zagnanih. Joey Badass je izdal nov album, a vendarle še ne izkorišča vseh potencialov, ki jih ima, XXXTentacion je pranje perila v javnosti dvignil na novo raven, a na koncu leta pristal v zaporu, izredno produktiven pa je bil neodvisni projekt BROCKHAMPTON s kar tremi ploščami. V bolj pravovernih špurah gotovo izstopajo Roc Marciano z albumom Rosebudd's Revenge, pa Big K.R.I.T., Open Mike Eagle, posthumna plata Seana Pricea, ena izmed boljših legendarnih vrnitev Raekwon ter nova plošča Meyhema Laurena. Če pogledamo še v bolj nišne zadevice, najdemo hudo plato Billyja Woodsa, zanimive so še izdaje Conwaya, Cohenbeats, Blockheada, Your Old Drooga ter Jonwaynea.

Poglejmo pa tudi v poprej omenjene hibridizirane izcedke hip-hopovskih križanj. Tu gotovo najbolj izstopa astro-hip-hop dvojna epopeja Shabazz Palaces, na grime zemljevid se je vrnil boter Wiley, signal s še širšo paleto vplivov pa sta iz Londona poslala Stormzy ter J Hus.

Za konec pozornost namenimo še damam, ki so letos prejele precej še kako zaslužene pozornosti. Ill Camille, Sampa The Great, Rapsody, Latasha Alcindor, nenazadnje pa tudi Princess Nokia so poleg preboja komercialno uspešnih ženskih raperk v mainstream, bogatile tudi manj izpostavljene sfere hip-hopa.

Pregled leta seveda ne bi bil pregled brez domače scene, ki je letos nadaljevala z zgledovanjem po svetovnih smernicah ter prinesla mnoge izdaje, ki bi jih lahko zrinili v hip-hopovski predal. Najprej instrumentali. .Čunfa je izdal EP pri rx:tx, Žiga Murko je bil spet hiperaktiven ter izdal dva beatovsko obarvana EP-ja, iz internetnega podtalja je vzniknil še novo-beatovski kolektiv Spejs. Ljubljanska grupacija Smrt Boga in Otrok se je povezala z mladim dvojcem AMN, zaplodili so EP Heroina: Trake Ljubezni. No, presežki leta pa se začnejo z N'Tokovo izjemno plato Emirates, na kateri je moči združil z Blažem, in dostavila sta koherenten, kvaliteten, kritičen in dobro zveneč album, a v angleščini. Tu je večletno praznino pravovernega solo hip-hop albuma zapolnil Mito. Album Bratstvo in estradstvo bomo pomnili po neverjetnih bitih izpod rok mladih mariborskih producentov ter žebljicah na prazne slovenske glavice z ustnic hands-down enega najboljših slovenskih emsijev.

Naslednji na seznamu je še en Štajerec, Šuljo, ki se je s solo beatovsko plato pri založbi Beton končno ustoličil na mesto najboljšega beatmakerja na sončni strani Alp. Ostane nam torej le še ena hip-hop zadeva za letos in to so Matter. Oblaki prahu se še dvigujejo, fantje tudi, z albumom Mrk so prestali test drugega albuma in vzponu kar ni in ni videti konca. V splošnem nas torej največji svetovni glasbeni žanr ne pušča ravnodušnih, niti v globalnem niti v lokalnem merilu, dobili smo precej presežnih stvaritev, obeti pa tudi ne kažejo ravno sprememb v vetrovih na vrhu glasbenega etosa ... (Dušan Bulajić)

 

Rap na ameriških komercialnih hip hop radijskih postajah 2017

Živjo, Mike tukaj, preko posrednika, oz. za namene tokratnega prispevka leteči pilot, kajti, kot bo takoj razvidno, sledeča refleksija o specifičnih glasbenih trendih, ki so zaznamovali leto 2017, bo vsebinsko in stilsko kar blizu refleksijam, ki jih ponujam, ko v oddaji leteči pilot predstavljam in komentiram aktualno glasbeno dogajanje.

Leto 2017 v komercialnem rapu oz. v rap glasbi, ki se je v letu 2017 pojavljala v najpomembnejših tukajšnjih množičnih medijih in ki se jo zato tretira kot komercialno glasbo. Začnimo pa prej... precej prej, in sicer s ta hip gotovo najbolj trending zadevo v mestu Chicago, kjer se trenutno nahajam, in to je, da je Chicago z okolico s precejšnjo zamudo končno dobil svojo prvo takoimenovano throwback hip-hop in RnB postajo. Gre za trend znotraj miljeja radijskih medijev v ZDA, ki ga opazujemo že dlje časa, torej pojav radijskih postaj, ki vrtijo vsem dobro znane rap in rnb hite iz devetdesetih in dvatisočih ... Že nekaj časa nazaj naj bi se govorilo, da je šel ta trend predaleč, ko imajo v določenih mestih v ZDA že po tri takšne postaje ... Chicago pa je po drugi strani vedno bil in očitno še vedno je precej samosvoj radijski teritorij in je prvo tako throwback postajo dobil, kot rečeno, dober mesec nazaj. Pojav te postaje je bil res big deal, to je bilo okrog praznika thanksgiving in ob tradicionalni pojedini so se vsi pogovori med ljudmi, starimi med 25 in 45, vrteli okoli nove postaje in cenene nostalgije, ki jo ponuja. Čeprav sem seveda strašansko užival v obujanju spominov na 2000’s RnB hitiče s svojimi vrstniki, vseeno še vedno poskušam ostati zvest reku Dannya L. Harlea: old music isn't as good as it used to be, tako da je trajalo skoraj cel teden, da sem dejansko sčekiral omenjeno postajo, pa še to zgolj iz radovednosti ... ampak damn. Damn, ob If I Ruled the World, Drop it Like it's Hot, In da Club, 99 Problems, Always be My Baby in tako dalje in tako naprej, je trajalo vsega 15 minut, da sem postal že kar zasvojen. Sorry pač, ampak človek, ki tesno sledi aktualnemu hip-hopu in RnB-ju, kar je od samega začetka eno izmed glavnih poslanstev oddaje Leteči Pilot, ne potrebuje več kot 15 minut teh throwback jamov, da bi se prepričal, da je v tem desetletju, okvirno lahko rečem s prihodom t. i. trap glasbe, prišlo do strmega padca v kakovosti rapa in RnB-ja. Tu ni govora o vsebini, pa seveda ne moraliziram čez domnevni trap razvrat in tudi ne grem se tega memeja hip-hop in the 90s, hip hop today, pa NE pridružujem se hejterjem čez t. i. mumble rap ... Ampak glejte, dejstvo je, da ko pride do kompozicije in pop senzibilnosti in čvrstosti samih skladb, commercial rap music over the past 7 or so years hasn't been even remotely as good as rap music from ten or more years ago.

Paradoksalno, se mi to zdi najprimernejši uvod v rap in RnB glasbo v letu 2017. Kajti v letu 2017 sta rap in rnb spet odkrila svojo že dolgo latentno sposobnost, da lahko prispevata kvalitetno glasbo. Tako smo v minulih 12 mesecih prejeli nabor komercialnih skladb, ki bodo, ko bo neusmiljeni potek časa tudi trenutni glasbi nadel oznako throwback, lahko delale družbo hitom Jay-Zja, Pharella, Fugeesov, ne da bi vse skupaj izpadlo absurdno.

In ne, to ni zdaj zgolj moje mnenje, kajti preobrat h kvalitetnejšemu statusu quo, kot lahko ta trend imenjujemo, je globinsko posegel v osnovno strukturo komercialne rap glasbe. Če poslušate oddajo Leteči Pilot, potem veste, da je moj poglavitni vir za komercialno rap glasbo čikaška radijska postaja Power 92 ter da je značilnost le-te, da je pri izboru glasbe zavezana zgolj čisti sedanjosti. In ravno zaradi tega neverjetno hitrega turnover ratea mi je Power 92 tako kul in tako zanesljiv vir: torej, najsi je določen banger še tako hud, je v zadnjih desetih letih veljalo, da ga bo že po nekaj tednih zamenjal nek drug; izvajalec neke skladbe je bil lahko srečen, če je v heavy rotationu na omenjeni postaji uspel ostati mesec in pol ali dva meseca. To je bila zgornja meja, ki je niti velikan, kot je Drake ni zmogel prebiti.

No, ampak na vrhu bere komercialnih rap skladb za leto 2017 je dobra peščica kvalitetnih komadov, ki so bili on heavy rotation oz. ki še vedno so on heavy rotation tudi po pol leta. To je kratko malo revolucija in je bistveno preobrazila identiteto te postaje ter s tem že doživetje poslušanja le te. Da ne bi predolgo mencal z besedami, v mislih imam konkretno sedem skladb, ki so v kombinaciji s svojimi neverjetnimi, dolgimi komercialnimi življenji zame najbolj zaznamovale leto 2017 v komercialnem rapu: Lil Uzi Vert - XOXO Tour Life, Kodak Black - Tunnel Vision, Future - Mask Off, Kendrick Lamar - Humble, Rae Sremmud - Black Beatles, Cardi B - Bodak Yellow in pa Migos - Bad and Boujee.

Skozi naštete skladbe seveda teče več rdečih niti, žanrska identiteta pa med njimi. Prvo kot prvo, vsi našteti komadi vsebujejo daljše rapane pasaže, umeščene med popoidne refrene. Poslušati besedila ima dejansko smisel, verzi so spretno nalagani eden na drugega in vsebujejo nek flow, artisti povedo neko zgodbo, pri čemer izpostavljam zlasti Kodaka Blacka in verz, ki me skoraj eno leto kasneje še vedno vsakič znova razveseli: »Kodak they don't want to see you in a foreign, they miss when you was in a Yota kickin' doors«. That verse is awesome. Pa seveda Cardi B, katere izjemno prikupna in poslušljiva, rekorde razbijajoča uspešnica Bodak Yellow, vedno znova preseneča s svojo skoraj starinsko preprostostjo.

Z morebitno izjemo Mask Off pa ti refreni kažejo na nek songwriterski zanos, za kakršnega ni ne duha ne sluha ob redkobesednosti, in pa na vzklikih temelječih strukturah trap bangerjev, ki so v tem desetletju v veliki meri zaznamovali komercialno rap glasbo, ob čemer je pomembno, da ima pol naštetih izvajalcev za sabo tudi že po nekaj takih trap bangerjev. Denimo Rae Sremmurd, dvojec, ki je že nekaj časa občasen pojav na rap postajah, a ki je z Black Beatles dosegel svojo prvo crossover uspešnico ter se prebil v redno rotacijo na obeh čikaških pop postajah. Ob genialnem refrenu, ki je že neizbrisljivo ožigosal našo pop kulturno zavest, »That girl is a real crowd pleaser ...«, je takoj jasno, zakaj.

Produkcijsko ne moremo ne omeniti Futurea in njegovega Mask Off z na otožni flavti temelječim beatom, ki je v spominu postal že pravcati označevalec prve polovice leta 2017. Pa Kendrick. Do Kendricka Lamarja sem imel tradicionalno bolj kot ne zadržan odnos, saj mu je s platami vsekakor uspelo, pa ima tudi velikansko prezenco med poslušalci t. i. underground rapa, pa saj je štekal pravila igre v drznem novem svetu poslušanja in uspešno zgradil profil v glasbenokritiških medijih, katerih tudi mainstream pomen je v zadnjih desetih letih strmo naraščal ... Ampak dejstvo je, da Kendrick do tega leta ni uspel izpeljati polnopravnega preboja na valove Power 92 ... Zdaj pa se je to dejansko zgodilo s komadom Humble. Ob čemer je ful zanimivo, da se Kendrick ni podredil neki njemu in njegovemu zvoku tuji logiki, temveč se je paradigma, z vse večjim poudarkom na samem MCjanju in relativno odprtostjo kar se tiče produkcij, v tem letu približevala Kendricku. Skratka, Humble sploh ne štrli ven, ko ga poslušamo takoj za XO Tour Life ali Bodak Yellow ali Tunnel Vision, – česa takega ne morem reči za singel iz prejšnje plate, Humble, ko so ga kake tri tedne v letu 2015 stlačili med Trap Queen in OOOOOOOh. In to je najbrž tudi poglavitni razlog, da je ostal on heavy rotation od velike noči do 4. julija. Pa moram priznati, da sem ob prisilnem večkratnem poslušanju te izvrstno komponirane conscious rap viže tudi sam končno podlegel hajpu okrog Kdota!

A ko je govora o večkratnem poslušanju, enostavno ne moremo mimo nespornega prvaka leta 2017. To je atlantska skupina Migos in njihov MEGA hit Bad and Boujee. Kje naj sploh začnem ... real talk, za Bad in Boujee sem najprej izvedel na Twitterju, ko pa se je v zadnjih dneh leta 2016 pojavil meme: »rain drop, drop top«, na kar je avtor tvita spesnil neko duhovito rimo. Kaj the fuck zdaj to pomeni, sem se spraševal, potem pa sem na valovih Power 92 hitro odkril, za kaj gre. Tako je Bad in Boujee že ob prvih poslušanjih izpadel tak meme komad. No, potem je Bad and Boujee ostal kar štiri mesece na vrhu dnevne lestvice Power 92 ... štiri fucking mesece, izpodrinil ga je šele konec aprila izdani Humble!

Ne pretiravam, če rečem, da so proti začetku tistega obdobju ta komad predvajali najmanj dvakrat, celo trikrat na uro. Tudi pop postaje so ga rolale nonstop. Pravtako ni pretiravanje, če rečem, da sem ga zato poslušal približno 200-krat. In po vsem tem moram priznati, da gre za epoho zaznamujočo in obenem brezčasno pop mojstrovino – I mean like Michael Jackson Thriller type shit, real talk. - ter da je to edini komad tega desetletja, ki si je prislužil ta naziv ... »it's such an amazing pop song, when you get into it, and you get to know it, and you listen to it carefully, and you follow along with the flow, and you hear the details and the way the very different parts of the song come together perfectly ...«

Tako da - ne vem. Vidim, da se je Sloveniji v času moje odsotnosti razpasel trap. Kaj ta beseda za vas točno pomeni, kaj točno je fenomen slovenskega trapa, tega še vedno ne vem zares, ampak mislim, da lahko z veliko mero gotovosti rečem, da pomemben del koncepta trapa predstavljajo zajebancije, trash, ironija, memi in nenazadnje nek komični amaterizem. To so definitivno stvari, ki so zaznamovale podobo komercialne rap glasbe v tem desetletju, lagal pa bi, če bi zdaj rekel, da niso še vedno prisotne – Power 92 te dni denimo redno vrti Lil Pumpov debitantski singel Gucci Gang. Ampak, kot rečeno, težišče komercialno usmerjenega dogajanja na področju rap glasbe v letu 2017 je bilo nekje drugje. V relativno majhnem, a statistično že relevantnem številu hitov, ki, ne glede na konkretno tematiko ali vsebino, vsak zase in skupaj govorijo o preobratu h kvalitetni, premišljeni glasbi, ki bo, sem skoraj prepričan, kar dobro prestala erozijo časa.

Česar pa ne morem reči za praktično noben drug popglasbeni... ne fuck it, popkulturni pojav v tem res pozabe vrednem desetletju. Da se slednje vendarle približuje koncu, oz. da lahko počasi uziramo luč na koncu predora, je morda eden izmed naukov razvoja, ki sem ga tu poskušal opisati. Močno, ampak res močno, upam da je tako ... (MCJ)

 

* Preberi še:

Elektronske glasbe v letu 2017
Kitarske glasbe v letu 2017
Onkraj linije v letu 2017
Naj Tolpe bumov 2017

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness