ANIMAL COLLECTIVE: Live at 9:30

ANIMAL COLLECTIVE: Live at 9:30

Recenzija izdelka
23. 9. 2015 - 23.00

Domino, 2015

 

Zgodba zasedbe Animal Collective se je začela v ameriškem mestu Baltimore, ko sta se Josh Dibb, sicer znan tudi kot Deakin, in Noah Lenoxx, znan tudi kot Panda Bear, že kot otroka spoprijateljila in sčasoma skupaj začela delati glasbo. Sčasoma so se skozi skupne interese našli še preostali člani končne štiriglave zasedbe in se leta 2000 združili na dolgometražnem prvencu. Na njem so prvič demonstrirali svoj zanimiv spoj digitalnih zvokov, zasanjanih vokalov, enigmatičnih besedil in zanimivih kitarskih riffov, ki je najpogosteje opisan kot eksperimentalen neo-psihedelični pop. Člani sicer vsak s svojim psevdonimom in samostojnimi projekti v sklopu kolektiva sodelujejo v najrazličnejših kombinacijah, se preizkušajo v najrazličnejših veščinah in zvedavo medžanrsko eksperimentirajo, ne da bi se pri tem preveč oddaljili od zaokrožene popovske celote. Z leti so postopoma širili svoja tako glasbena kot vsesplošna obzorja in njihova glasba je vzporedno s tem postajala vedno popularnejša ter vedno bolj mavrična. A kljub temu bi jih še vedno lahko opisali kot zanimivo kombinacijo krautrockerskih in psihedeličnih folk bizarnosti iz sedemdesetih, ki se z uporabo digitalnih zvokov znajde v sodobnem kontekstu, v katerem jo lahko opazujemo med zmedenim, a večinoma nasmejanim opotekanjem.

Danes bomo poslušali njihovo skoraj dve uri dolgo koncertno ploščo, posneto 12. junija 2013 v washingtonskem klubu 9:30, ki ga lahko razumemo kot njihov domači teren. Na njej so tako njihovi nekoliko ostareli kot novejši hiti obdelani v razširjenih in razpotegnjenih koncertnih različicah s kar štirimi več kot deset minut dolgimi komadi, ki kdaj izpadejo bolj energetični in pestrejši, medtem ko drugje razpadejo in razvodenijo. A kljub temu je njihov že sicer z detajli nasičen zvok zanimivo opazovati v bolj razigranih in razpuščenih verzijah, v katerih imajo že sicer dokaj konfuzne forme dovolj prostora za najrazličnejše modulacije, in čeprav slednje morda prepogosto pridejo v obliki maničnih krikov in obupanega sfušanega tuljenja, je vsesplošen vtis koncerta dokaj zanimiv, s čimer se očitno strinja tudi glasno navdušeno občinstvo. 

Njihova s sodobnim digitalnim duhom infuzirana psihedelija nas na začetku prevzame z bolje poznanimi hiti in nekaterimi skoraj stadionskimi himnami, medtem ko pozneje, ko zaidejo v ambientalnejše pasaže, zgrajene iz digitalnih in modularnih zvokov, občinstvo prisilijo v nemo opazovanje in plavanje z ohlapnim tokom. Ta je v obsežni dolžini koncerta pogosto raztreščen in fragmentiran, kar lahko delno opravičimo s tovrstno naravo njihove glasbe, čeprav si mestoma lahko želimo še kakšen odtenek več. 

Morda najzanimivejše stvari se odvijejo ravno v najbolj razpotegnjenih komadih, v katerih lahko mantrična repeticija, odeta v vztrajne afriške perkusije, deluje kot aktualizirani Doorsi, medtem ko drugje skozi njihovo glasbo odzvanjajo zgodnji Pink Floydi. Zanimivi ritmični vzorci in nepredvidljive progresije hodijo po meji med improvizacijskimi momenti in ustaljenimi glasbenimi oblikami, in čeprav se izogibanje le-teh mestoma zdi samo sebi namen, ustvarijo barvito paleto različnih zvokov, žanrov in pristopov, ki jo lahko razumemo kot simptomatično za glasbo enaindvajsetega stoletja, v katerem nam očitno ne preostane drugega kot prebavljanje vseh že dodobra utrjenih poti in med njimi ustvarjati sveže povezave.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

bil relativno razočaran, slabi vokali čez celo zadevo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness