Žen & MuttTricx

Žen & MuttTricx

Recenzija dogodka
8. 9. 2013 - 16.15

Menza pri koritu, 6. 9. 2013

 

Po osvežilnem prvencu I onda je sve počelo zagrebškega benda Žen se je ponudila priložnost tudi v živo prisluhniti puncam in slišati, kako se zvok direktno, brez dodatnih investicij v studiu razliva po platnu prizorišča.
 
Koncertni večer sta odprla MuttTricx, ki prihajata z Dunaja na ne več tako modri Donavi. Prav tako kot Žen sta izdala debitantski album z istoimenskim naslovom za avstrijsko založbo Unrecords, ki je prva kot taka na širšem območju,  katere postulat je podpora in promocija bendov v queer in feminističnem kontekstu. Ona, Mutt, na kitari in pred paleto kitarskih efektov, ter on, Tricx, na bobnih in za gumbi semplerjev ter sintetizatorjev zvoka. Že prvi riffi in mlatenje kot za šalo po bobnarskem kompletu so naznanili, da vse, kar prihaja z Dunaja, ni valček, po drugi strani pa je kitara občasno brala lirične zgodbe iz dunajskega gozda. Vendar res za pokušino, kajti v eksperimentalnem noise rocku je takšnim manevrom namenjeno bore malo prostora. Atmosfero polne Menze - če verjameš v palčke - so zapolnili drugačni zvoki. Ducat ljudi je zajel vrtinec stejdževske improvizacije, v kateri so efektirani riffi, bobnarski udarci, enkratna intervencija saksofonistke in Tricx, ki je z elektronsko manipulacijo iz klobuka privabljal zajca na plan, kar tekmovali, kdo bo bolj zaružil v kakofonijo. Protagonisti so raztrgali oblak mnogoterih zvočnih atomov, jih cepili in zalili polje Menze z zvoki slabo podmazanih vrat na prepihu, stampeda lipicancev in svedranja neizbrušenega swarowski diamanta, kar MuttTricx v bistvu sta. Ne ponujata ne presenečenja ne revolucije, vredna pa sta posluha in omembe.

Po avstrijski invaziji so prestol zasedle Žen, nekdaj znane po imenu Ž/buka. Od takrat so zamenjale dosti žanrov, zadnji pa je kombinacija kraut rocka, psihadelije, shoegaza in noisa. Eva Badanjak, kitaristka in vokalistka, Sara Ercegović, bobnarka in odmev prve vokalistke, ter basistka Ivona Ivković so se že na začetku, tudi s pogledi, malo lovile med sabo. Globoko v odru, odmaknjene od publike in ona od njih, so delovale hladno, kot v krču. Do prave kemije med njima do konca koncerta ni prišlo. Še najbolj živa je bila vizualizacija, četrti člen živih nastopov Žen. Atmosferičnost je vodilna nit njihovega izraza, dodatno pa ga pletejo še kompleksnejše kitarske strukture z eho efekti v maniri irskih God is an Astronaut. Delno primerjavo bi našli tudi pri zapostavljenih valižanskih Islet, v rubriki new wave indieja. Svojo glasbeno rubikovo kocko so sestavljale z nepretrganim nizanjem komadov, vezivo pa je bilo minimalna improvizacija. Zanimiv, redko viden, a tokrat dvorezen koncept nanizanih komadov, ki publiki, ki albuma večinoma ni poznala, ni dal prostora za sporadičen in/ali spontan aplavz.

Minimalistični vokalni deli so bili slabo slišni, verjetno tudi zaradi zadržanosti cele ekipe, mogoče zaradi, recimo mu žen budizma - senzibilnosti, kjer agresiji in krikom ni najti mesta. Ali pa je manjkal producent albuma Hrvoje Nikšić ali kakšno nikšićko pivo več. Kdo bi vedel. Publika, ki se je medtem povečala na maksimalno 50 duš, ni dočakala niti Nije se desilo, enega bolj znanih komadov, ki ga poslušate vsaj v podlagi. Gre za neprimerno izpuščanje boljših komadov, ki zadnje čase nekaterim bendom prehaja v rutino, upajmo, da ne tudi v splošno modo. V za čuda čudni atmosferi ure dolgega nastopa kakopak tudi klicanja na bis ni bilo. Od poslušanja  dovršenega dolgometražnega prvenca in dream pop surfanja do blagega koncertnega sufferja in kosti v grlu je prevelik prepad. Resnica o Žen je nekje vmes.

 

Žen - Točka je kraj live @ CK13, Novi Sad
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness