15 let Defonije: Cene Resnik Watch for Dogs Trio, The Electrics, Marco Cappelli Acoustic Trio w/ Oscar Noriega

15 let Defonije: Cene Resnik Watch for Dogs Trio, The Electrics, Marco Cappelli Acoustic Trio w/ Oscar Noriega

Recenzija dogodka
24. 10. 2014 - 16.00

15 let Defonije ali skrivnost neke kontinuitete

 

Določena kritika glasbene kritike, do katere se ne želimo opredeljevati, le-to izpostavlja kot partnerico v ideološki delitvi polja oziroma ločitve glasbe od konteksta njenega obstoja. Kritike, ki ne artikulira mesta svojega izjavljanja, navadno sicer noben odgovor ne more zadovoljiti. Zato pa jo lahko zagrabimo skozi nek lasten poizkus nekritične artikulacije njenega mesta izjavljanja – z namenom, ki tudi v splošni zavrnitvi prepoznava potencialno mesto resnice. To vseeno ne želi biti praktična vaja nekega postranskega pisuna ali slaba vest samoprecenjenega kritika, pač pa nek samovoljen odgovor nekaterim razmišljanjem na mestu, ki ga tak odgovor ravno zadeva. Razkrijmo tako ponovno kako stališče glede dogodka, trojnega koncerta, ki se je odvil preteklo sredo v metelkovskem klubu Gromka, v kontekstu, ki ga je sam dogodek zavestno naglasil, namreč obletnice. Kako smo se torej soočili s trojnim koncertom, ki je bil postavljen v funkcijo obletnice neke koncertne serijalke? 

V izogib nesporazumu: kaj pomeni, ko se neko lastno ime postavlja v ospredje nekega dogajanja, za razumevanje samega tega dogajanja? Na primer obletnice koncertne serijalke za sredin koncert? Marsikaj, a v tem primeru se nam zdi najprimernejši pristop nam ne najbolj domačega avtorja Briana Massumija do pojma igre na primeru nogometnega spektakla: delni subjekt, kakor ga imenuje Massumi, katalizira igro kot celoto, a sam ni celota. Oziroma: neka individualnost ali delnost je lahko v ospredju, a z njo ne stopi ta individualnost sama v ospredje , pač pa celota, katere del ona je. Od tod dalje teorije omenjenega ne bomo zvesto reproducirali. Pa vseeno: na polju, ki ga ohlapno opredeljuje zvok ali zven ali glasba, ločujemo med posamezniki in takimi katalizatorji, lastnih imen pa ne lepimo na neke posamičnosti, pač pa na celoten splet, ki se zgosti na določenih točkah. To pa ne nazadnje ni tako daleč od tega, kar cikel počne. 

Praznovanje je obeležila obilna druščina dolgoletnih sopotnikov in sopotnic, tako rekoč na obeh straneh odra. Vseeno pa se je z odra to poznalo le v obsežnem programu, ki sicer ni odstopal od programskih smernic cikla. In če bi le-te skušali tu uganiti, bi opazili, da pravila cikla pravzaprav nikoli niso potekala po ločnicah, ki jih zarisujeta glasbeni trg ali subkulturna potrošnja, niti jih ne bi mogli analitično omejiti na bodisi notirani bodisi spontanistični pristop do izvajanj. Programske smernice cikla se nekako spreminjajo, ne da bi sam cikel s tem prelomile in uničile. Hm, čudno! Že trio Ceneta Resnika in akustike The Electrics bi, na primer, lahko postavili nasproti izvajanja akustičnega tria Marca Cappellija z gostom, vendar so zadostno dialektiko v pristopu do muziciranja predstavili že slednji in zoperstavljanje zasedb bi bilo tu povsem odveč in vsiljivo. 

Ker na tej točki tekst ne more več zaiti v zaporedno analiziranje posameznih nastopov, mu preostane le še nekaj opazk. Cene Resnik je z Watch for Dogs triom odpihnil zlobne pripombe, da se obdaja z zanimivejšimi glasbeniki od sebe – in to ne na škodo slednjih. Trio se je ves čas preizkušal v izmenjavi poslušanja in odzivanja. Ekspresionistična vizija, s katero je nase opozarjal Cene Resnik že na diskografskem prvencu, pa se je razlamljala tako znotraj posameznih kosov, ko se glasbeniki niso pretirano prepuščali niti skupinskemu brzenju, kot med njimi, kolikor je razdelitev na več komadov imela nekakšen kompozicijski smisel. Ne nazadnje ga bo nastop dobil tudi v še enem dokumentu, ki bo vsaj v podnaslovu verjetno zapisal nek prostor in čas: »Live at Defonija – Gromka«. 

The Electrics sicer nimajo težav z opredeljevanjem svojih pristopov, a seveda improvizacija v bendu, ki deluje skupaj že slabo desetletje v skoraj nespremenjeni postavi, zgubi vsak romantični pridih. Zato jih verjetno bolj kot momentalna naključnost opredeljuje nenavadna zvočnost. Četverica zna zveneti bučno tedaj, ko se pihalca postavita v predverje tonalnosti in tam, torej v predtonalnih šumih in praskanjih, tudi ostaneta – in na meji tišine tedaj, ko se bobnar Stryd slučajno razživi v svingajočih ritmih svojih neštetih pripomočkov. Nazadnje je tu še trio Marca Cappellija, nekoč že precej odmevnega gosta defonične serijalke, ki se je od tedaj že močno vkopal v soundtracku za detektivske romane. Še eno nasprotje – pričakovana analitičnost in logika detektivskih štorij, torej začrtana harmoničnost in tematskost Cappellijevih skladb, in moment presenečenja ter nepredvidljivosti, ki navadno obremenjuje literarne zlikovce. A tu se verjetno vzporednica z izvajanjem benda, ki ni bilo nič kaj ukalupljeno, ne izide več, oziroma so vlogo takih zlikovcev prevzemali kar vsi člani razširjene zasedbe.

Obletnica cikla je tako obeležila svojo kontinuiteto, pa vendar – kontinuiteta česa je to? Alternativnost v vsebini za Defonijo ne zdrži več, odkar so se muzike, ki jo na njej lahko spremljajo, razširile že v nekatere druge prostore in še bolje, med druge akterje. Poleg tega petnajsta obletnica koncertnega cikla ne sovpada s prvim koncertom v okviru cikla, torej odrska črta ravno tako ni nujno njena bistvena opredelitev. Defonija tako morda sploh ni zgolj koncertna serijalka! Če se izognemo še raznim cinizmom, da bi na primer šlo za egotrip edinega 'intendanta' Defonije ali programski večer kluba v neki skvoterski turistični znamenitosti, kar po svoje tudi je, pa se v trenutku znajdemo onkraj geografske delitve. Prepričani smo, da jo tako dojemajo tudi nekateri izmed njenih stalnih gostov, kar ne bi smelo zveneti pretenciozno: neko mesto znotraj širše mreže, ki ga opredeljujeta na primer dejavnost – v svojem 'polju' – in odnos do nje. Dejavnost kljub marginaliziranosti muzik, za katere gre, zagotovo ni politična, če si dovolimo strogo ločevati polje umetnosti od politične aktivnosti. Pa tudi ne ločena od akterjev in njihovih odnosov, ki trajajo tako tostran kot onstran same glasbe. A če se ne potopimo v preveč meta–fizične sfere, prepoznajmo neko distinkcijo v odnosu do dejavnosti, ki verjetno edini druži tako organizatorja, sukalce in obiskujoče, kot špilavce, ki se vračajo ali pa stopijo prvič na še en oder še ene lokalne scene znotraj nekega skvota. V odnosu je vsaka tovrstna lokalna omejenost presežena v svojem seganju čez meta–fizični prostor in čas. Toliko menimo, da omogoča premislek in pogled v ostale delitve in ločitve, v katere smo bili potopljeni vedno in takrat, ko smo si lahko še privoščili običajen konzum.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

dobr... kr!

Kje je recenzija glasbe tukaj!?Kje so omenjeni glasbeniki ki so sodelovali na 15.let Defonije?Še ena recenzija pisca brez rišpekta do glasbenikov in glasbe ki so sodelovali.

Meni se tudi zdi, da je polovica tega teksta ali 'razmišljanja' bolj primerno za kako drugo priložnost.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.