59. Jazz festival Ljubljana 2018 1. del

* foto: Jazz festival Ljubljana FB (Nada Žgank/Miha Fras)
Cankarjev dom, Ljubljana / različne lokacije, 27. - 30. 6. 2018

Jazz festival Ljubljana, najstarejši jazz festival v Evropi, je v svojem devetinpetdesetem letu prejel nagrado Evropske jazz mreže za drzno zastavljen program. Nagrado so podelili na podlagi progresivnega glasbenega izbora, ki zaobjema celotno umetniško zvrst s poudarkom na evropskem jazzu ter ponazarjanju vrednosti mreže oziroma vrednot, kot sta raznolikost geografskega izvora nastopajočih in uravnoteženost po spolu. Festival, ki je svojo pot pričel davnega leta 1960, je letos v ospredje postavil domače izvajalce, prav tako pa se je večina brezplačnih koncertov iz dvoran Cankarjevega doma preselila na dva odra v Park Sveta Evrope.

Celoten festival je spremljala delavnica Abeceda pod mentorstvom Dréja Hočevarja, ki se je v smislu drznosti morda izkazala kot še najbolj relevantna. Abeceda je vključila okoli trideset mladih glasbenikov, ki so tekom festivala na terenu tvorili manjše zasedbe in nastopali. Svoje vpade so nizali skozi celoten potek festivala, na manjšem odru v parku kar med tonskimi vajami in koncerti glavnega programa. Drznost projekta je bilo zaznati predvsem ob sprotnem scenosledu sestavov glasbenikov, ki so v določenem trenutku morda prvič igrali skupaj na odru, ter ob impromptu kompozicijah, ki so sledile. Slednje so od glasbenikov terjale lepo mero kreativnosti, tudi zaradi pogostega podvajanja inštrumentov ali velikosti zasedb. Delavnica z vsemi vključenimi glasbeniki je torej, sicer kot zgolj spremljevalni program, veliko prispevala k splošnemu festivalskemu vzdušju, ki je bilo tokrat izrazito zaznamovano z lokacijo v parku in izrazitim družabnim momentom.

Glavni festivalski program je uradno otvoril nastop DrummingCellist Kristjana Krajnčana v družbi s posebnimi gosti Žiganom Krajnčanom, Gašperjem Kunškom in Janezom Dovčem. Koncert je zaznamovalo Krajnčanovo prehajanje med vlogama čelista in bobnarja – ustvarjanje kompozicij s samospremljavo. Krajnčan je predstavil tudi nekaj filmske glasbe, v kateri je bilo čutiti določene folkovske podtone. Koncert so zaključili s kompozicijo, za katero sta se Kristjanu na odru pridružila še njegov brat Žigan in Gašper Kunšek – ekspresivna plesalca. Kompozicija je bila sestavljena iz harmonične podlage loopanega čela, na osnovi katere je potekala komunikacija med bobnanjem in plesom obeh plesalcev.

Okoli osme ure so nato na oder Gallusove dvorane stopili trije velikani jazza, Dave Holland na kontrabasu, Zakir Hussain na tablah in Chris Potter s saksofonom. Trio je predstavil zgoščen niz raznolikih kompozicij z določeno konstantno fusion podstatjo. Predvsem v igranju Zakira Hussaina je bilo čutiti velik vpliv indijske glasbe, melodije saksofonista Chrisa Potterja pa so na trenutke odzvanjale z orientalskimi niansami. Koncert je posebej zaznamovala dinamičnost kompozicij in komunikacija med člani zasedbe, ki se je kazala kot velika spretnost improviziranja, predvsem v občutku za razpustitev in ponovno sestavo glasbene forme. Posebne omembe vredna je vsekakor neizčrpna Potterjeva kreativnost v improvizacijah, ki so bile razmeroma dolge, a razgibane, ekspresivne in povedne.

Po zaključku sredinih koncertov v Gallusovi dvorani se je dogajanje preselilo v park, v katerem so nastopili MTF feat. Sub-Lime, dve zasedbi, združeni v projektu, ki jazzovski izraz druži s hip-hopom in flamenkom. Flamenko zasedba vpne v plesni format z značilnimi ritmičnimi vzorci, hip-hop komponento pa predstavi Murat z rapom in beatboxom.

Po pravkaršnjem krajšem opisu dogajanja prvega dne festivala bomo v duhu poskusa zaobjeti celoto umetniške zvrsti recenzijo v nadaljevanju zastavili kot izpostavitev kontrastov med zasedbami po dejanski raznolikosti v glasbenih izrazih. Nastope bomo v ta namen združili v tri podskupine. Kot prve lahko združimo zasedbe z močnejšim poudarkom na improvizaciji. V to skupino uvrstimo koncert novega tria Roka Zalokarja – Port Songs. Koncert se je odvil na sobotno popoldne v sproščenem vzdušju parka pred Cankarjevim domom. Rok Zalokar je v družbi Alessandra Fongara na basu in Ruuda Voestena za bobni izvedel serijo lastnih kompozicij, nastalih pod vplivov poezije Pavčka in Menarta, pomešanih v konceptualni talilni lonec metafore pristanišča oziroma port. V isto skupino lahko uvrstimo tudi koncert zasedbe Lore, ki se je prav tako v parku pripetil v četrtek. Lore je mednarodna zasedba z domačo Pio Podgornik na alt saksofonu. Tudi Lore torej nastopajo z močnim poudarkom na improvizaciji. Čeprav se je koncert zgodil v prijetnem ambientu v parku, gre na tem mestu morda izpostaviti, da se je del intime in dinamike takšnega koncerta na prostem v mestu vsaj nekoliko porazgubil.

Podobno bi lahko rekli za koncerta seksteta Aleša Rendle in tria December Soul, ki sta se v parku odvila dan prej, v sredo. Aleš Rendla Sextet so bili v tokratnem festivalskem programu poleg MTF feat. Sublime edina domača zasedba brez mednarodnega člana. Sekstet je predstavil kompozicije Aleša Rendle, pretežno z albuma Sanjarije. Rendlini zasedbi je sledil nastop mednarodne zasedbe Zlatka Kaučiča – December Soul. Nastop tria vrhunskih glasbenikov je zazvenel skozi ekspresivne improvizacije, vstavljene v komponiran scenosled s skorajda poetično naracijo in dinamiko, ki pa bi v trenutkih subtilnejše komunikacije do večje teže prišli na bolj posvečenem odru v dvorani.

Srečo v nesreči so v tem smislu imeli Hermia, Ceccaldi in Darrifourcq Trio, ki so bili napovedani z nastopom na petkov večer v parku. A koncert se je zaradi težav glasbenikov na poti na festival zamaknil na konec večera ter prestavil na oder Kluba Cankarjevega doma. Posledica je bila sicer manjše občinstvo, saj se je koncert začel šele nekaj čez polnoč, vendar pa je intimna atmosfera v klubu tokrat odtehtala čakanje. Njihova glasba je bila na trenutke izredno matematična, v aluziji na prvo ploščo benda The Dillinger Escape Plan, s temačnim zvenom čelista Ceccaldija ob odsekanih ritmičnih vzorcih v kombinaciji z intenzivnim bobnanjem Sylvaina Darrifourcqa. Slednji se je kreativno lotil razširjenih tehnik, morda najmočneje s kompozicijo Ho Chi Minh, s katero je trio tematiziral vojno. To bi lahko izzvenelo tudi obrabljeno, a trio ni naredil krivice. Ravno nasprotno, skozi njihovo ekspresivno kompozicijo smo slišali oddaljene prelete letal, strelske rafale, padanje bomb in krike.

V drugo skupino večjih, močneje elektrificiranih in v formo usidranih zasedb bi z že omenjenimi MTF feat. Sublime lahko uvrstil še zasedbe Lovro Ravbar & Get On Board Collective, Goran Kajfeš Subtropic Arkestra ter Lisbon Underground Music Ensemble oziroma L. U. M. E. Lovro Ravbar & Get On Board Collective so v četrtek v parku nastopili zadnji. Koncert domače zasedbe je z glasnostjo - v kontrastu z nekaterimi drugimi, že omenjenimi nastopi - v parku ustvaril razigrano vzdušje, pognano v funkoidne/soft jazz vode.

Goran Kajfeš Subtropic Arkestra so v petek zvečer s svojim setom nastopili v Klubu Cankarjevega doma. Glasba se je gibala med poskočnimi afriškimi ritmi, ponekod mešanimi z balkanskimi melodijami. Celoten koncert bi povsem dobro deloval tudi v bolj plesnem klubskem vzdušju. Tudi sam Kajfeš nas je izrečeno poskusil spraviti na noge, kar pa žal ni uspelo. Prav tako nas je v ples skušal zvabiti tudi vodja Lisbon Underground Music Enbsemble Marco Barroso, s pozivom, naj kar pomaknemo stole vstran in zaplešemo, a tudi tokrat ni uspelo. L. U. M. E. so nastopili na zadnji dan festivala, v soboto, prav tako v Klubu Cankarjevega doma. Big band, ki šteje kar 15 članov – največja zasedba na festivalu – je predstavil izraz neparnih ritmov, razpetih med živahnejše in bolj eterične kompozicije. Kot bi rekel Marco Barroso sam ... talking about relaxing.

Na tem mestu zaključujemo prvi del recenzije 59. Jazz festivala Ljubljana, jutri pa bomo nadaljevali z recenzijami bolj elektronsko usmerjenih koncertov zasedb Portico Quartet, Elifantree in Bowrain ter se bomo dotaknili še zaključka festivala s koncerti kvarteta Dhaferja Youssefa, zasedbe Shake Stew in Vaska Atanasovskega z Melem feat. Bojan Zulfikarpašić ...

RŠ recenzijo je pripravil Jan Kopač