59. Jazz festival Ljubljana 2018 2. del

* foto: Jazz festival Ljubljana FB (Nada Žgank/Miha Fras)
Cankarjev dom, Ljubljana / različne lokacije, 27. - 30. 6. 2018

V včerajšnjem prvem delu RŠ recenzije letošnjega Jazz festivala Ljubljana smo obravnavali predvsem koncerte manjših akustičnih zasedb ter tistih nekoliko večjih, bolj elektrificiranih bendov. Tokrat pa se bomo dotaknili zadnjega sklopa nastopajočih, zasedb, ki svoje izraze v veliki meri utemeljujejo na uporabi samplerjev, sekvencerjev in sintetizatorjev zvoka. Dotaknili se bomo koncertov bendov Portico Quartet, Elifantree in Bowrain, govor pa bo tudi o zaključku festivala s koncerti zasedb Dhafer Youssef 4tet, Shake Stew in Vasko Atanasovski – Melem feat. Bojan Z.

Portico Quartet so nastopili v četrtek zvečer v Klubu Cankarjevega doma, ki je bil ob začetku koncerta že tako poln, da so se nekateri obiskovalci posedli kar na tla ob rob dvorane. Koncert je bil pretežno uokvirjen v kompozicije brez velikega – če sploh kakšnega – poudarka na improvizaciji. Kompozicije same so bile smiselno zastavljene v smislu povednosti, najpogosteje so uvode nosile ritmične tolkalske fraze ali handpani na samplerjih, na katere je zasedba nato nalagala plasti ostale inštrumentacije. Ves čas koncerta je bilo čutiti določeno zasanjano atmosfero, ki je pozornost poslušalcev ponesla v skoraj hipnotično stanje. Ozirajoč se po dvorani je bilo mogoče opaziti, kakšen učinek je imela glasba zasedbe Portico Quartet na ljudi, saj se jih je kar nekaj z blaženim izrazom na obrazu miže pozibavalo na svojih mestih.

Skupino Elifantree je v soboto obet dežja pregnal z odra v parku v Štihovo dvorano. Trio, ki prihaja iz Finske, sestavljajo Anni Elif na vokalu, Pauli Lyytinen na tenor saksofonu, elektronskem pihalu, efektih in ritmičnem sekvencerju ter Olavi Louhivuori za bobni. Z Elifantree je bilo mogoče izkusiti spet popolnoma drugačen pristop h glasbenemu izrazju kot v primerih predhodnih dveh izpostavljenih kategorij. Ponekod so temelj aranžmaja predstavljale matrice, v katere so bili vkomponirani živi bobni, spet drugje se je začelo z ritmično frazo na pihalu. Iz inštrumentov so glasbeniki vsekakor učinkovito izvabljali najrazličnejše zvoke, vse skupaj pa je spremil poseben in odrezav vokal Anni Elif. Razočaranje koncerta je morda predstavljal zgolj odnos publike, poslušalci so namreč med koncertom v precejšnjem številu zapuščali dvorano, kar je bilo zaradi njene amfiteatrične oblike zelo očitno in moteče. Čeprav se je koncert odvil v sklopu festivala in je bil vstop nanj brezplačen, je to občutno vplivalo na energijo koncerta, na kar je namignila tudi Anni s komentarjem, da se kje za ovinkom verjetno predvaja prenos nogometne tekme.

Zadnji koncert kategorije, koncert skupine Bowrain, ki jo primarno sestavljajo Bowrain na klavirju, Mario Babojelić na kitari/elektroniki in Robert Nitschke za bobni, se je odvil v soboto zvečer kot zadnji brezplačni koncert na odru v parku. Zasedbi se je na koncertu zelo dobrodošlo in učinkovito pridružila še čelistka Ema Kobal. Njihov nastop je bil verjetno ravno zaradi razširjene zasedbe zelo živahen in energičen, manj ambientalen, kot bi morda pričakovali.

V sklopu zadnjega dne festivala je nekaj čez pol osmo uro na oder Gallusove dvorane s svojim kvartetom stopil Dhafer Youssef, eno največjih imen letošnjega festivala. Z njim so v kvartetu igrali še Aaron Parks na klavirju, Joe Sanders na basu in Justin Faulkner za bobni. Koncert je Youssef uvedel sam, na oudu. Po nekaj minutah je glasbilo odložil in si primaknil stol. Brez spremljave je vstopil v zamolkel napev in se poigraval z značilno arabsko mikrotonalnostjo, do teatraličnega in veličastnega trenutka uverture, ko so se mu ob njegovem mogočnem visokem falzetu pridružili še ostali člani zasedbe. Izvajano glasbo bi lahko opisali kot nekakšen orientalski fusion, zaznamovale so jo predvsem hitre, pogosto sinkopirane in neparne ritmične fraze, skupaj z značilno arabskimi melodijami na oudu. Youssef je kraljeval odru, se med kompozicijami premikal od glasbenika do glasbenika in z njimi v ritmu komuniciral. Vsake toliko so se ognjevite kompozicije ustavile v čutnih trenutkih, ko je Youssef odložil oud in pel. Ob koncu skoraj uro in pol dolgega koncerta je kvartet požel stoječe ovacije in sledil je še kakšnih dvajset minut dolg bis.

Festival se je zaključil z dvojnim koncertom zasedb Shake Stew in Vasko Atanasovski - Melem skupaj z Bojanom Zulfikarpašićem. Shake Stew so v Klubu Cankarjevega doma nastopili prvi. Zasedba iz Avstrije je imela vsaj na prvi pogled nekakšno zrcalno strukturo, zastavljena je namreč z dvema bobnarjema, dvema basistoma, dvema saksofonistoma in trobentačem. Shake Stew bi prav tako lahko uvrstili v drugo od naštetih kategorij, torej med tiste večje in bolj plesno usmerjene zasedbe. Dve bateriji bobnov sta simultano ustvarjali močan ritmičen efekt, ki bi ga lahko označili z vplivi afriške glasbe. Manu Mayer, eden izmed basistov, je med kompozicijami prehajal med kontrabasom in električnim basom in tako ustvarjal zanimive razlike v basovskih zvenih. Oba basista sta tekom koncerta komplementarno podlagala harmonične strukture, ki so spremljale melodije saksofonistov in trobentača.

Po končanem koncertu zasedbe Shake Stew je festival zaključil Vasko Atanasovski v družbi z Bojanom Zulfikarpašićem na klavirju, Dejanom Lapanjo na kitari in Marjanom Staničem na tolkalih. Koncert so zaznamovale predvsem tradicionalne balkanske melodije, pod gladino katerih so migali poskočni ritmi Marjana Staniča. Po dolgem dnevu koncertov je bila ta izkušnja že nekako domača in ušesom poznana – vse skupaj je imelo močan pridih, če že ne kar substanco etno glasbe.

Retrospektivno program festivala morda vendarle ni premogel tolikšne drznosti, kot bi jo na podlagi prejete nagrade lahko pričakovali. Resda je bila v fokusu domača glasbena scena, a je bila tudi večina teh zasedb domačih glasbenikov tako ali drugače mednarodnih. Močan poudarek je bilo čutiti tudi na prosti improvizaciji, morda še najbolj ob nastopih različnih kombinacij abecedarjev. Raznolikost in pokritost celotnega umetniškega izraza sta bili več kot očitni, obenem pa bi nekatere zasedbe lahko ustrezale tudi konceptualnemu okviru festivala Druga godba. Brezplačni koncerti v parku so omogočili neomejen pretok poslušalcev v prijetni poletni atmosferi, a gre tukaj vseeno še enkrat poudariti tudi opazko, da bi ob nekaterih koncertih zvočna podoba bolje zaživela brez vpadanja vrveža mesta.

RŠ recenzijo pripravlja Jan Kopač