*foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

Anna Calvi, Piera Ravnikar (DJ set), Kino Šiška, 20. 11. 2018

Štiri leta so že minila, odkar nas je prvič obiskala Anna Calvi, veliki up angleške rock glasbe in seveda tudi glasbenica, ki ji je uspelo že v zgodnji fazi svoje kariere razprodati Katedralo Kina Šiška. Po dveh albumih iz let 2011 in 2013, obeh kritiško precej cenjenih in med drugim nominiranih za nagrado Mercury, je letos septembra sledil tretji, pri katerem se je umetničino kitarsko raziskovanje vsaj v glavnih komadih nekoliko umaknilo udarnim indie pop himnam, a v vsakem primeru predstavlja dovolj dober razlog, da smo umetnici ob njeni vrnitvi na kraj zločina z zanimanjem ponovno prisluhnili tudi v živo.

Glede na to, da se je o Anni Calvi v zadnjih dveh, treh letih na tej sceni govorilo zelo malo, pa tudi omenjena slogovna sprememba bi jo lahko od dela občinstva malo oddaljila, je bilo sicer težko ocenjevati, v kolikšni meri je umetnica (pri nas) sploh še relevantna in priljubljena. Nenazadnje tokrat koncert vsaj v torek popoldne še ni bil razprodan. A če smo v Kino Šiška še vstopali s pomisleki in občutki negotovosti, so se ti razblinili že hitro po vstopu. Hitro so namreč pošle še zadnje karte, gneča ob garderobi, šankih in WC-jih pa je nakazala, da je bilo obiskovalcev v torek v Šiški morda celo več, kot je to ob tamkajšnjih razprodanih koncertih običajno. Tako je bila dvorana relativno polna že ob lepo stopnjevanem, a ne zares izrazitem DJ setu Piere Ravnikar, sicer ljubljanske galeristke in kuratorke. Ko pa je oder zasedla Anna Calvi z bobnarjem in multiinstrumentalistko ter se z novim singlom Hunter takoj predstavila v elastičnejši, manj rockovski podobi, se do prvih vrst že ni dalo več zares dostopati.

Že v začetnih trenutkih je glasbenica s podaljšanim kitarskim uvodom sicer nakazala, da je v ospredju njenega nastopa – predvsem v primerjavi s studijskimi verzijami – še vedno kitara, kar je še večjo potrditev dobilo že kmalu zatem, ko je pri skladbi Indies or Paradise zapadla v prvi izrazit kitarski solo. Poleg tega ni nepomembno, da je sredina odra Kina Šiška (malce po nepotrebnem) dobila klasičen rockerski podaljšek in je lahko glasbenica s sprehodi med ljudi in nad ljudi nadalje preigravala svojo vizijo falocentričnih rock’n’roll arhetipov. Ob tem je v navezavi na tradicijo njen nastop deloval subverzivno že v luči spola, a je bila ob kitarskem soliranju, ki se mu indie rock scena sicer tako rada izogiba, glasbenica tudi nasploh impresivna in zelo izstopajoča. Ko so se komadi z njenimi solo vložki tako podaljševali daleč onkraj dolžin svojih studijskih verzij, se to ni zdelo kot odmik ali distrakcija, temveč kot samo bistvo nastopa, torej del, ki je pustil najgloblji vtis in bi mu z veseljem prisostvovali spet in spet.

Zato pa, da Anna Calvi ne deluje le kot slavna kitaristka, poskrbi njen vokal, ki z razponom in prezenco na alter rock sceni prav tako močno izstopa, v torek pa je do izraza prihajal predvsem proti koncu koncerta. Tisti prvinski, navidez nenadzorovani vzkliki v zaključku novega, skrajno spevnega hita Don’t Beat The Girl Out Of My Boy so v živo dosegli še nove dimenzije in tudi iz občinstva izvabili skoraj največ navdušenja, pevkin največji hit Desire, tokrat prihranjen za bis, pa je v vsakem primeru tako učinkovit prav zaradi stopnjevane borbe med bobnarjevim stampedom in pevkinim samozavestnim vokalnim izrazom. Kljub številčnemu prevladovanju skladb z nove plošče je nekoliko zadržano občinstvo najbolj poskočilo prav ob starejših, morda že ob čudoviti kitarski odiseji Rider To The Sea, ki je prešla neposredno v Suzanne And I. Slednja navduši predvsem z refrenom, v katerem vokal Anne Calvi nenadoma vstopi v dialog s prefinjeno kitarsko linijo, s tem pa tudi v zvočnem smislu predstavlja svojevrstno odo ženskemu prijateljstvu.

V besedilnem in splošno ideološkem smislu na tej točki avtoričine kariere sicer veliko vlogo igra LGBT aktivizem, pa tudi spogledovanje s teorijo spola in torej opozarjanje na nujnost preseganja razumevanja spolov kot preproste binarnosti. Ta njena težnja po prečenju spolnih identitet in usmerjenosti je na neki psihoanalitični ravni torej izražena že v njenem rockerskem nastopu in je morda prav sredstvo, ki ji omogoča subverzivnejši pristop k pisanju pesmi, nenazadnje pa je to jasno nakazano tudi v naslovih v torek slišanih komadov As A Man, I’ll Be Your Man in Alpha, ob čemer je predvsem slednja z izvajalkino čutno izvedbo ob koncu rednega dela koncerta delovala kot svojevrsten statement. 

Navdahnjen s to energijo se je lahko koncert v primerjavi s tistim iz leta 2014 zdel še bolj dinamičen in raznolik, a je treba priznati tudi, da se je končal, še preden bi zares vzletel, preden bi med avtorico in občinstvom zares preskočila iskrica. Po eni strani je bilo relativno hladnost zaznati že v statiki množice, ki je resda osvežujoče redko svetila s telefoni, a tudi ni oddajala zelo veliko energije, po drugi strani pa se je kljub izjemnim improviziranim delom nastop Anne Calvi lahko zdel nekoliko neoseben in rutinski. Kljub pogostim nastopaškim kitarskim eskapadam umetnica občasno namreč še vedno deluje malce zadržano, k temu pa je vsaj v torek svoje dodalo tudi divjanje iz komada v komad, kar je pomenilo, da nagovorov ali druge interakcije z občinstvom skorajda ni bilo, koncert pa se je zaključil že po kakšni uri. Ob pomisleku, da hitov, kot so Love Won’t Be Leaving, Suddenly ali Eliza tokrat niti nismo slišali, predskupine pa v pravem smislu tudi ni bilo, so nekateri domov gotovo odhajali nepotešeni in upravičeno nejevoljni, a nas gotovo tudi ni bilo malo takšnih, ki smo vrhunsko izveden nastop, za zaključek začinjen še s podaljšano, podivjano priredbo komada Ghost Rider kultnega dua Suicide, dojeli predvsem kot privlačno neprilagojen izraz osvežene vizije zelo talentirane umetnice.