Kino Šiška, 29. 1. 2018

Ponedeljkov večer v Kinu Šiška je bil tokrat improvizatorsko obarvan. Po deveti večerni uri se je odvil drugi v novem rednem ciklu dogodkov Impronedeljek, ki v kavarni odpira nov prostor za javno glasbeno improvizacijo. Slednja je bila nedvomno skupni imenovalec celotnega večera, ki pa ga je otvoril koncert Anthonyja Paterasa in eRikm-a; ta koncert bo tudi v fokusu tokratne recenzije. Dvojec avstralskega pianista, skladatelja in elektronskega glasbenika Paterasa ter francoskega mojstra gramofonov in semplanja eRikm-a je v Komuno Kina Šiška pripeljal svojo interpretacijo improvizirane musique concrete.

Dvorana je bila tokrat opremljena s sedišči, ki jih je zasedla približno trideset glava množica, sredi odra pa je nepretenciozno stal praktikabel z elektronskimi zvočili. Odsotni so bili mikrofoni, preko katerih bi lahko glasbenika nagovorila publiko, in v splošnem se je celoten koncert v veliki meri pokoril akuzmatičnim načelom, kot so jih zastavili pionirji tega, kar danes pojmujemo pod imenom musique concrete. S tem ciljamo na dejstvo, da so vsi aspekti performansa, z izjemo zvoka, precej minimizirani. Pateras in eRikm namreč ne izvajata performativno pomenskih gibov, tudi naprave, s katerimi zvočita, s sedečega položaja niso bile vidne, kar je fokus efektivno usmerilo na njune mikro neverbalne komunikacije in predvsem na zvok sam.

Anthony Pateras, o katerega delu lahko več izveste denimo v oddaji Godbeni imperializem, ki je bila na sporedu četrtega maja lani, se je pri zvočenju posluževal elektronskega sintetizatorja zvoka in dveh samplerjev, eRikm pa je zvoke maličil s pomočjo dveh digitalnih gramofonov ter več Kaoss Padi. V svetu elektrončkarjev torej precej minimalna postavitev, ki pa svoje osnovnosti ni prenesla v zvočno sliko. Nabor zvokov, s katerimi sta operirala, je namreč izjemno pester in nemalokrat so se v zvočno sliko prikradli fragmenti, ki so subtilno, a odločno vzbujali asociacije tako na vsakdanje predmete, od škripanja kovinskih konstrukcij in obračanja žerjava kot tudi do bolj abstrahiranih á la robotizirane in distorzirane žabe ali razvlečeno cingljanje triangla. Nedvomno je bilo jasno, da sta eRikm in Pateras mojstra svojih inštrumentov, tekom koncerta sta namreč delovala kot dobro uglašen inštrument, bila sta premišljena in izjemno reaktivna na spremembe v zvoku. Nenadnim vpadom novih zvokov s strani enega so malone takoj sledili smiselni odgovori z druge strani, kljub temu da sta estetsko in narativno z vpeljavo novih zvokov pogosto začrtala navidez povsem nove poti. Poglobljeno poznavanje opreme in zvočne knjižnice jima tako omogoča poigravanje na praktično vsakem poljubnem nivoju zvočnega dojemanja. S poslušalčevimi asociacijami se tako recimo igrata na narativnem nivoju, ko z izborom terenskih posnetkov ustvarjata vtis določenega fizičnega okolja, spet drugič se igrata z ritmom, ko eRikm loop sinhronizira na utripanje basovskih frekvenc iz Paterasovega sintetizatorja, iz tega pa kasneje razvijeta nov ritem ... V celotnem zvočnem arzenalu imata poleg tega še elektronske feedback loope, eRikm z loopanjem kratkih samplov posega na področje granularne sinteze, ki pa občasno zveni preveč, no, tipično granularno, tuje pa jima ni niti sekanje futuristično obarvanih dronov z lo-fi klasično glasbo, ki ob tem deluje čudaško potujena.

Vsej hvali navkljub pa se je težko ogniti enemu konkretnemu vprašanju. Z akuzmatičnega stališča, torej ob fokusiranju zgolj na zvok sam, ponedeljkov koncert ni bil precej drugačen od performansov, ki jih je moč zaslediti recimo v kontekstih bolj DIY scen á la festival MultiVersal oziroma domači Noisefest. Takšno zvočenje bi namreč zlahka zasledili v mirnejših delih programov omenjenih festivalov, ob tem pa se poraja vprašanje, kje in v čem iskati kvalitativno prednost, ki bi legitimirala pojavljanje takšnih zvočnih praks v kulturnih institucijah, kot je na primer Kino Šiška, v kontrastu z npr. MultiVersalom ali Noisefestom, ki sta v širšem družbenem kontekstu pravzaprav radikalno marginalizirana. Pateras in eRikm sta nedvomno zelo izkušena in zverzirana, vendar tudi DIY sceni ne gre kar povprek očitati performativnega in konceptualnega amaterizma, zato ta argument ne zdrži. Resnici na ljubo je treba priznati, da ponedeljkova publika z denarjem od vstopnic nedvomno ni pokrila stroškov dogodka in honorarja glasbenikov, torej se gre v končni inštanci za dogodek zahvaliti kulturni politiki in financiranju programskih razpisov. S tem pa hočeš nočeš trčimo ob realnost situacije, da je financiranje robnih glasb v veliki meri odvisno od okusa odločevalcev. To pa je na koncu koncev skregano z logiko poslušanja musique concrete. Večkrat je namreč bolj važno, kdo si, koga poznaš in kakšen je tvoj portfolio, kot pa sama vsebina zvoka, ki ga sintetiziraš in raziskuješ.

Pustimo torej to vprašanje odprto, saj ta debata presega okvire recenzije ponedeljkovega koncerta in zaključimo s tem, da je bil ne glede na osebno stališče do socio-ekonomskih okvirov, v katerih se ta glasba izvaja, koncert eRikm-a in Anthonyja Paterasa intrigantna in izdelana izkušnja za vse navdušence nad musique concrete in improvizacijo.