BEACH SLANG in PETAL

BEACH SLANG in PETAL

Recenzija dogodka
12. 2. 2016 - 17.30

Klub Močvara, Zagreb, 10. 2. 2016

 

Zagrebška koncertna scena je zadnje čase resnično vitalna. Nastopi aktualnih tujih zasedb, ki preigravajo neodvisno kitarsko muziko, so pri sosedih nekaj povsem vsakdanjega, k temu pa je nedvomno veliko pripomogel gospodič Jakov, ki je v zadnjem času v Močvari pod krovnim imenom Indie Emo Naočale organiziral celo kopico dogodkov. Sredin nastop skupine Beach Slang je lepo zaokrožil filadelfijsko obarvan trojček dogodkov, ki sta ga že novembra in decembra zastavili zasedbi Hop Along in Sheer Mag.

Koncert so otvorili lokalci ESC Life, ki so na svoji lanski debitantski celovečerki preigravali zelo korekten, z devetdesetimi vbrizgan indie rock. Na žalost so v živo izzveneli preveč medlo in sredinsko, da bi se njihov nastop usedel v ušesa pogojno zainteresiranega poslušalca. V najboljšem primeru so zveneli kot počasnejša kopija glavnih godcev večera, le da s precej manj karizme in s precej bolj trhlim pesmopisjem. Med domačini in Beach Slang je nastopila še Kiley Lotz, ki Jamesa Alexa in njegove kompanjone spremlja na tej evropski turneji. Kiley, ki sicer prihaja iz Scrantona, rajona Michaela Scotta in dobro znane papirniške pisarne, je s svojo zasedbo Petal hkrati tudi del tolikokrat opevane filadelfijske scene, zato so bila pričakovanja malce višja kot pri uvodnem bandu. Konec koncev so Petal za založbo Run For Cover lansko jesen izdali simpatičen debi, ki je brkljal po zvokih folka, pop punka in melanholičnega indieja. Žal pa tudi Kiley ni prikazala ravno popolnega nastopa. Njene pesmi so v živo prevečkrat izpadle kot skice, kot prazni skeleti, ki jim nekaj manjka. Verjetno jim je manjkala predvsem instrumentalna dopolnitev spremljevalnega banda, ki bi hkrati gospodično Lotz tudi malce razbremenil. Med nekaterimi vokalnimi linijami namreč ni ujela povsem pravega tona, kar je bilo v bistvu še toliko bolj opazno zaradi občasno precej impresivnih vokalnih ekskurzov v drugih trenutkih. Še najbolj pa je razočaralo dejstvo, da Kileyjin nastop ni imel takega čustvenega naboja kot njena zaenkrat edina plošča Shame.

O kakršnemkoli pomanjkanju čustev pa seveda ne moremo govoriti pri glavni atrakciji večera. Beach Slang je namreč zasedba, ki je takorekoč zgrajena na čustvih, seveda pa tudi na iskrenosti in energičnosti, zato bi bil nastop, ki bi bil karkoli manj od totalnega napada ameriške pompozne grandioznosti, skorajda katastrofalna napaka. James Alex se tega kot prekaljeni veteran glasbene scene popolnoma zaveda, hkrati pa se zdi, da se njegov osebni modus operandi tako ali tako vrti okrog evforije, bratske ljubezni in divjih, pijanih večerov. V Zagrebu smo bili tako deležni kontakta med nastopajočim in publiko, ki ni le presegel formulaičnega laskanja, temveč ga je popolnoma pomendral in na njem zgradil ogromen spomenik občutkom, ki jih fan in predani glasbenik čutita, ko preprost sredin večer kot z alkimijo za nekaj ur spremenita v edino pomembno stvar na svetu.

James je tekom koncerta s publiko izmenjaval pivo; stopil iz odra, da bi objel vse, ki so to želeli; še enkrat odigral refren nekega komada, da ga je lahko posnel za svojo osebno zbirko zvočnih trenutkov, ki si jih zavrti, ko je slabe volje; na oder vabil organizatorja; v svojem prepoznavnem suknjiču švical v potokih; ugodil celi vrsti glasbenih želja od frendov, frendov od frendov in njihove mame; obljubil, da bo skočil v Savo za vsakim iz publike, ki se mu bo zahotelo take avanture; nazadnje pa razkril še svoj epoštni naslov in polovico telefonske številke, dokler ga ni ustavil kitarist, ki se je spomnil, da se je nekaj podobnega enkrat že slabo končalo.

Še bolj navdušujoče je bilo, da je, navkljub zavidljivi količini popitega piva in resnično razpuščenem scenosledu, nastopajočim uspelo zvočno sliko do konca držati na zelo visoki ravni. Pesmi so bile kompaktne, uravnotežene in nabite z emocijami. Še posebej je izstopala himnična Get Lost z EPja Who Would Ever Want Anything So Broken?, Noisy Heaven in Young And Alive z lanskoletnega dolgometražnega prvenca sta bili tak šus, kot morata biti, zaključna Ride The Wild Haze pa je poskrbela, da smo navkljub pozni uri v zagrebško noč odšli z zanosom. Vmes smo slišali še nekaj priredb kultnih zasedb The Replacements in Jawbreaker, ki jim Beach Slang v mnogih pogledih ogromno dolgujejo, pa tudi košček skladbe zasedbe Weston, v kateri je bil James Alex dejaven v devetdesetih. V slogu koncertov Maca DeMarca je kitarist med eno izmed pavz odigral venček preveč prepoznavnih riffov iz komadov zasedb, kot so Black Sabbath, Def Leppard in Van Halen, na veliko navdušenje pisca te recenzije pa smo bili vnovič priča tudi priredbi pesmi Don't Fear The Reaper, tako kot pred par leti v istem prostoru na koncertu Built To Spill.

Ko smo po koncertu skozi vrata odhajali proti avtu, se je večer kar sam zaokrožil. James Alex je iz zaodrja planil proti nam in podelil še zadnjih par objemov, ki so tudi konkretno potrdili simbolni vtis, ki ga je pred tem pustil večer, poln iskrene evforije in ljubezni do glasbe.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness