Black Sabbath

Wiener Stadthalle, Dunaj, 28.6.

Tudi če nisi poseben fen težkih kitarskih riffov in heavy metala, velja nekakšno pravilo, da je enkrat v življenju treba videti Black Sabbath v živo. Tudi če desetletja prepozno. Gre pač za eno najvplivnejših glasbenih institucij, ki ne samo, da je vplivala na številne smernice onkraj okvirov svojega žanra, ampak si je ta žanr tudi izmislila. Trenutna, debela turneja 'The End' je nemara zadnja priložnost, saj naj bi šlo za "čisto zares, brez heca in absolutno" zadnjo turnejo kultne skupine. Velika oznanila gre sicer jemati z rezervo, saj je prav Black Sabbath morda zasedba z največ pretresi članstva, odhodov ustanovnih članov, ponovnih prihodov, najemništva glasbenikov in pavz v zgodovini popularne glasbe. Ozzy Osbourne je na primer v preteklosti že večkrat oznanil svoj dokončni odhod.

No, zdaj so se veterani v skoraj popolni zasedbi − vsi prvotni člani, razen bobnarja Billa Warda − še enkrat podali na pot. Verjetno pa res zadnjič, saj gre za gospode v letih, ki govoricam navkljub verjetno ne bodo več posneli skupnega albuma. Vprašljivo pa je tudi, koliko časa bo Ozzy sploh še korakal po odru. In zakaj ob njem, kitaristu Tonyju Iommiju in basistu Geezerju Butlerju ni Warda? Ker je bobnar zaradi pravdarskih sporov pa tudi ne ravno prijateljskega odnosa z Ozzyjem sodelovanje na turneji pač zavrnil.

Ob prihodu v dvorano Stadthalle na Dunaju je najprej čas za folkloro. Po odrivu vrat v preddverju najprej v nos udari močan vonj cvrtega olja številnih fritez, v katerih se nežno ziblje pomfri. Sledijo mladeniči, ki na palicah visoko v zrak molijo preste, ponujajo pa tudi druge slanopecivne dobrote in prigrizke. In vrste obiskovalcev, ki so občutno daljše pred štanti za merch kot pred tistimi s pivom.

Setlista starost mraka je pričakovana "best of" mešanica največjih hitov obdobja Ozzyja Osbourna, začinjena z dodatkom z zadnjega, leta 2013 izdanega albuma 13, ki ga je produciral Rick Rubin. Komadi si sledijo hitro, tekoče, odigrani so suvereno. V vizualijah živi posnetki žaganja in udrihanja, ki so stilizirani s pregovornimi efekti ognja, eksplozij, z animacijami lobanj in drugih metalskih ornamentov. Najbolj pa so razveselili posnetki iz sredine sedemdesetih, torej nekakšnega prvega vrhunca Sabbathov. Motor nastopa je nedvomno in nesporno bobnar Tommy Clufetos, letnik 79. Kar pomeni, da se je Tommy rodil ravno isto leto, ko so Black Sabbath posneli zadnji album z Osbournom na vokalu. Do predlanskoletnega 13 seveda. Clufetos dostavi tisti nujni kinetični presežek, saj je starčevski trojec na odru pričakovano precej statičen. Prva solaža večera je sicer prišla s strani basista Butlerja, tudi Iommi se je tu pa tam sprehodil bližje publiki in zabrenkal kakšen kratek vložek. Ozzy je publiko pogosto nagovarjal k ploskanju in mahanju, a na koncu pokazal, da zna tudi še poskakovati. Vsaj petkrat preveč pa je polzamrmral−polvzkliknil: "I love you!"

A kljub naravi dogodka, torej kljub starčevskemu rockovskemu spektaklu, je bilo nekaj prostora za presenečenja. V bistvu dve. Prvo je bil zares dolg solo vložek bobnarja Clufetosa v več dejanjih. Ta so se začela povsem netradicionalistično, skoraj jazzovsko, drobljeno in naswingano. In se seveda stopnjevala v gromko metalsko aerobiko. Štiri solo točke v eni, morda tudi z namenom, da se staroste v zaodrju malce osvežijo in si oddahnejo.

Drugo veliko presenečenje pa je, da na odru niso le tri legende s spremljajočim bobnarjem. Ne, na odru je za klaviaturami še peti član turneje Adam Wakeman, kar pa postane jasno šele, ko Osbourne napove bend. In ko napove Wakemana, se čisto ob robu oddrgne zadrga nekakšne zavese, ki je videti kot šotorka, in ven pokuka glava klaviaturista. Zakaj zanj ni prostora na odru, ni čisto jasno.

Za konec venček najbolj znanih, ki se je začel s komadom 'Iron Man' in končal z bisom, ki je seveda 'Paranoid'. In kar dvakratnim Ozzyjevim poklonom, ko je na kolenih pozdravil publiko. Black Sabbath torej še zadnjič skupaj na turneji koncertov, ki so si med seboj seveda na las podobni. A veterani ne delujejo utrujeno, še zmeraj, sicer z veliko pomočjo mlajših glasbenikov, znajo speljati povsem kompakten nastop, na katerem le redki komadi ali koščki delujejo brezenergetično ravno. The End.