BON IVER

BON IVER

Recenzija dogodka
19. 7. 2019 - 14.30

Castello Scaligero, Villafranca di Verona, Italija, 17. 7. 2019

 

Med državami, kamor se Slovenci radi odpravljamo na koncerte, je Italija unikum, sploh poleti. V naši neposredni bližini, torej v Furlaniji - Julijski krajini, se med toplejšimi meseci v letu odvije cela vrsta zanimivih glasbenih dogodkov, ki so skoraj vedno vsaj delno financirani z javnim denarjem in posledično precej prijazni do plitvih slovanskih žepov. Tako rekoč brez izjeme se ti koncerti dogajajo na imenitnih lokacijah, bodisi na grajskih trgih v malih vaseh, par deset metrov stran od morja ali pa v bolj ali manj intimnih mestnih dvoranah. O kakšnih trumah obiskovalcev ponavadi ni ne duha ne sluha. Samo prejšnji teden smo, na primer, lahko v Gorici gledali Kamasija Washingtona, v Sestu pa Michaela Kiwanuko. Tudi Sharon Van Etten bi lahko, če njenega nastopa ne bi odplaknila huda nevihta.

Malo dlje, kakšno uro ali dve dodatne vožnje proti Milanu, tam okoli Padove in Verone, vse skupaj poteka v podobnem slogu, le da organizatorji vseeno nekaj več dajo na računico, tako da za par odtenkov bolj zveneča imena igrajo na malo večjih prizoriščih. Nekako tako je bilo tudi v sredo, ko so se na dvorišču gradu Scaligero v mestu Villafranca blizu Verone oglasili Bon Iver.

Justina Vernona in njegove zasedbe, ki čez lužo redno polni velike košarkarske dvorane, v evropskih prestolnicah pa vstopnice razproda v nekaj minutah, nekajtisočglava množica ni prav nič presenetila ali pretresla. Če pomislimo na Vernonovo diskografijo, to seveda ni ravno samoumevno. Med krhkim, zimskim folkom, eksperimentalnimi klavirskimi baladami in zaglitchanim postpopom za v slušalke ni veliko trenutkov, ki bi jih na prvo žogo povezali z vzneseno, zadovoljno, kameradsko atmosfero dogodka. Pa vendar se je še enkrat potrdilo, da so Vernonove pesmi že v podstati tako močne, da lahko na svojih ramenih nosijo celoten show. Sploh ker so jim glasbeniki na odru dodali subtilne in tudi bolj eksplicitne nove preobleke, jih spremenili ravno toliko, da smo v publiki našpičili učesa.

Kdo je Bon Iver?
 / 21. 11. 2016

Pesem Towers se je, na primer, podala v bolj klasično americano kot na plošči. A cappella odlične Creeks je bila v živo še bolj brutalno efektirana, zaključek otvoritvene Perth pa še mogočnejši. Po drugi strani sta redosled sidrali izvedbi komadov Blood Bank in Skinny Love iz uvodnega poglavja Vernonove kariere. Interpretacija slednjega je bila skoraj povsem zvesta originalu, kot taka pa je enega najbolj idiosinkratičnih vokalov našega časa postavila na piedestal, ki si ga zasluži. Uspešno so parirali tudi ostali člani zasedbe, predvsem multiinstrumentalist Mike Lewis s svojimi ekskurzi na saksofonu. Novi pesmi, Hey Ma in Heavenly Father, sta znova obljubili, da se lahko prihajajoče plošče i,i, ki bo izšla 30. avgusta, res veselimo, saj se z njo obeta nov zvočni premik v karieri nemirnega glasbenika, ki se nenazadnje izven okvira svoje matične zasedbe redno preizkuša tudi v drugih sredinah. Dobro je koncert sprejelo tudi občinstvo, ki ga je tokrat treba izrecno pohvaliti, saj se je obnašalo nadvse civilizirano in izvajalcu namenilo praktično vso svojo pozornost.

Edina ahilova peta dogodka je bila bizarna petnajstminutna pavza na sredini koncerta - sicer načrtovana in tudi napovedana - ki je slabo vplivala na dramski lok, predvsem pa na kolena in hrbte vseh stoječih in čakajočih. No, pa saj smo se potem nasedeli v avtu na poti domov, tudi tik pred Fernetiči, kjer so se karabinjerji očitno že ogrevali za nadzor nad vzhodno mejo. Ampak še pridemo, brez skrbi!

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.