Club Transmediale: PAN Showcase

Club Transmediale: PAN Showcase

Recenzija dogodka
4. 2. 2013 - 16.00

Berlin / Berghain, 30. 1. 2013

 

Manjša ekipica glasbene redakcije Radia Študent se je pretekli teden odpravila v Berlin. Seveda na lastne stroške v teh nerazkošnih časih ni šlo za kaj več kot enosmerno kroženje z enoznačno točko maksimalne oddaljenosti od začetka izleta. Vendar je bila točka skrbno izbrana, okoli nje pa se je zvrstilo le obvezno hitro prehranjevanje, spanje-sanje-in-pogovori ter seveda – odločni „crate digging“ poskus z vsem simboličnim „what if“ sanjarjenjem podhranjenega Ljubljančana.

Naj pa ne ovinkarimo preveč. V tednu od 28. januarja do 3. februarja je v Berlinu minil festival CTM, nekdaj Club Transmediale. Letos je festival kot vsako leto na nekaj izbranih prizorišč pripeljal muzike in debate, ki kreirajo dogajanje makronivoja aktualnih kreativnih gibanj s področja glasbe in vizualnih umetnosti. V vsakem primeru je CTM letos zaobjel opaznejša aktualna gibanja s področja eksprimentalnih elektronskih in klubskih muzik, ponudil pa še kakšno češnjico vmes. Holly Herndon, Mykki Blanco in Sunn O))) so le nekateri letošnjih nastopajočih. Torej: edino pravilna širina.

Vendar pa je ekipica z radia svojo selekcijo znotraj programske širine CTM opravila radikalno in si izbrala le en večer. PAN-ov večer z naravnost idealno zasedbo nastopajočih, vsaj v kolikor poslušalec pade v kategorijo zazrtih v aktualno in zazrtih v prihodnost.

Nekaj splošnih opazk je še nujnih. Prvič, PAN-ov Showcase je gostil legendarni berlinski Berghain, klub z ozvočenjem in v duhu kar najbližje optimalnemu. Drugič pa, razpršenost estetskih in tehničnih pristopov posameznih nastopajočih je bila izjemna. Pravzaprav je zajela celoten spekter aktualnih muzikalnih silnic. In vendar je večer skozi prizmo založbe PAN odrazil poenoteno estetsko vizijo, vizijo stapljanja, vizijo konstruktivno homogene množičnosti.

Večer je koncertno uvedel Jar Moff, zadnji diskografski eksponat založbe PAN. Moff je na samplerju odtipkal set, ki je nekoliko odstopal od relativne čistosti plošče Commercial Mouth - Tolpe bumov preteklega petka. Posebej v prvi polovici nastopa se je plastenja lotil izjemno zgoščeno in z odločno prisotnostjo šuma. Šele skozi iztek nastopa je v vpadanje spustil metrične elemente, ki so lahko učinkovali bolj neodvisno in ustvarili oprijemljivejši tok tudi telesno razpoloženemu poslušalcu. Predvsem dramaturško je Moff na ta način osmislil živ nastop v odnosu do linearne perspektive s plošče.

Drugi nastop je bil eden bolj pričakovanih. Keith Fullerton Whitman je pravzaprav ikona sodobnih elektronskih glasb, tistih, ki se naslanjajo na kompeksnejše, delno avtomatizirane, a odprte kompozicijske procese. V zadnjih letih se intenzivno posveča delu z modularnimi sintetizatorji, nedavno pa se njegov zvok nagiba k odsotnosti razločljive metrike in poudarku samostojno vrtečih se posamičnih impulzov sinteze. Vendar pa je Whitman presenetil z uvodom, ki je na široko odprl prostore znotraj počasnega pulza. V mojstrski maniri je zvočni prš postoma gostil na način, ki je dinamični lok povsem podredil notranji dinamiki učinkujočih procesov, s tem pa je na novo odprl vprašanje tiste „a kind of dance music“ in tega, kaj pravzaprav konstituira estetsko dimenzijo ritmične plesne glasbe.

S popolnoma perceptivno vžemajočim dogodkom nas je nato pogostil Mark Fell. Nemogoče je na tem mestu zajeti razsežnosti njegovega nastopa, ki se je zgodil tam in tam ostal, tako kot naj bi bilo to običajno z rečmi v Berghainu. Sredi plesišča so se dvigovale tri balonasto človeške figure, sproti napihovane v zibajoč in publiko božajoč ples. Še ojačane stroboskopske luči so se sinhronizirano odzivale na kick Fellovega tipičnega zvočnega sistema, ki je tokrat dozdevno deloval popolnoma avtomatizirano. Vse drugo je ostalo le v glavah prisotnih. Frame za framom vizualnega in pulz za pulzom audibilnega, vse urejeno v bolj lihih kot sodih metrih in z učinkovitim ščepcem „tri-štiri“ hipnotične poliritmije.

Sledil je najbolj radikalen rez večera. Heckerjev večkanalni performans, različno distribuiran skozi prostore kluba. Večkanalno ozvočenje je učinkovalo v par nastopih večera, vendar je Hecker na novo osmislil igro prostora, ki se vrši skozi tovrstno zvočenje. Dejansko se je z razpršitvijo razprl družabni element dogodka. Ljudje so se kar naenkrat pozorno gledali v oči, previdno postopali naokoli, poslušali, debatirali. Kljub intuitivni jasnosti nam je prostorski element muzikalnega zvočenja zelo tuj. Predvsem zaradi pomanjkanja tovrstne poslušalske prakse. Zato je Hecker skozi svojo izvršitev odprl neglasbeni moment ali vsaj – še ne glasbeni moment. Izkoristil je Berghain, morda edini prostor na svetu, kjer je taka izkušnja mogoča.

Dogodek sta zaključila dva nekoliko bolj standardna seta. Lee Gamble je z reminiscencami na zlato obdobje Jungla igral tisto bolj ritmizirano plat svojih nedavnih atmosferičnih eskapad in tako uspel ustvariti izrazit plesni potencial. Ob njegovem zvočenju je bilo čutiti močan dinamičen premik večera. Znašli smo se znotraj okolja računalniškega editorja, kot je Ableton Live. Zrnata perspektiva je nadomestila digitalni ali analogni oster rez. Intuitiven uvod pa je to bil tudi Heatsickovi Casio klaviaturi, saj njegovo spretno loopanje lo-fi zvočnega izvora v končni slišni podobi nenavadno spomni prav na potencial sodobnega softwara, ki lahko kopiči tisto, kar naj bi se upiralo kopičenju. Heatsick je prvi komad raztegnil na gotove pol ure, plesišče je zažarelo, poslušanje se je izteklo v logično dovršitev transoidne perceptivne gmote, ki v končni ekstazi angažira predvsem telo.

Heatsickov set je bil očitno namenjen trajanju. Žal je ekipica ta raztezek le na hitro použila. Vendar vsaj v bokih najbolj primerno. Tako se je za to specifično skupinico zaključil CTM. V duhu časa. Nekje med psihoakustiko in plesnim transom. Med PAN-ploščami, ki na dani večer žal niso bile na voljo. Vendar ima vse svoj namen. In PAN ostaja pred našimi očmi kot glasilec tega, kar prihaja. V vseh, ne le glasbeni perspektivi.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

looking forward!

flashin fwd! :)

flashin' backward!:)

& looking fwd!;)

too vidiš.. yes fwd!

...ali kot bi rekel gregory isaacs - soon forward!

sehr schön

Ja, Berghain je res zakon. Ob mojem obisku septembra lani se je v klubu vrtel Miha Dovžan - Srne. Nepozabno!

your point being?

Ni pointa, prvi komad po zaključku koncerta Laibacha v Berghainu septembra lani je bil Srne od Mihe Dovžana. Zelo nadrealistična scena, meni osebno nepozabna. Zatem je vajeti prevzel šef Mutea Daniel Miller in kakšni dve uri rolal res odličen tehno. Btw, Laibach so v odličnem komadu Take Me To Heaven priredili Srne. Srne so super štikelc in Dovžan je slovenski Ry Cooder. Eto!

fino!

BB, to je morala bit nepozabna izkusnja... thanks for sharing, man!

Yeah Dino, pleased to meet you last night

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.