Container Doxa

Container Doxa

Recenzija dogodka
16. 1. 2018 - 14.30

Osmo/za, 12. 1. 2018

 

Osmo/za, javni prostor razvojnih umetnosti in kultur 21. stoletja za 22. stoletje, je v petek zvečer gostila AV performans tehnoidnih funk jazzerjev Container Doxa. Kolektiv, ki se je javnosti prvič predstavil na lanskem jazz festivalu v Klubu Cankarjevega doma, je tokrat nastopil v malce okrnjeni zasedbi. Umanjkal je basist Domen Bohte, namesto njega pa je gumbe mešalne mize za bas zamenjal Dre Hočevar. Osmo/za je bila za nastop praktično nabito polna in navkljub tehnično pogojeni zamudi se je koncert pričel v zelo sproščenem vzdušju.

Pravzaprav se je uvajanje v prehodni, improvizirani svet Container Doxa pričelo že pred prihodom glasbenikov na oder. Celoten proces posedanja publike je namreč spremljalo pridušeno dromljanje in občasen cvrč iz modularnega sinta Domna Gnezde. Četudi je to le majhen detajl znotraj celotnega diapazona zvočnega izrazja, kakršnega premore Container Doxa, je vseeno služil svojemu namenu; hočeš nočeš je namreč učinkoval kot svetilnik, ki je fokus prisotnih vztrajno vodil v zalive angažiranega in čuječnega spremljanja zvoka in slike, kjer smo se do prihoda glasbenikov lahko že dodobra usidrali.

Tako je bil povsem dobrodošel zelo neposreden začetek. Brez predstavljanja, brez formalnosti – zgolj beat Žige Murka. Temnim, težkim beatom, ki bi svoje mesto lahko našli tako v techno klubskem setu kot v latino bass muzikah, je zasedba sopostavila plejado dronersko obarvanih zvokov. Modularni sint Gnezde, akustična povratna zanka skozi saksofon Boštjana Simona in pa wonky bas Hočevarja so v prvih desetih minutah, sicer dobro uro trajajočega koncerta, vzpostavili nekakšno reimaginacijo komornega. Glasba se je zdela zadržana in premišljena, brez ekstravagantnih odstopanj od polja pričakovanega. A le do prvega breakdowna. Nenadoma se je beat zlomil, bas je nemudoma strumno skočil v podporo novemu ritmičnemu vzorcu, vse skupaj pa je zamazal igriv sintovski intermezzo, ki je deloval kot napovedna špica za kako futuristično eko-bio-fengshui-zen televizijsko oddajo.

Ob tem je treba posebej poudariti futurizem. Performans Container Doxa je namreč neločljivo povezan skupek vizualij in zvoka, asociativni momenti tega konglomerata so torej v veliki meri vezani na vpliv vizualnih podob, ki jih Matic Sterle projicira na okoliško zidovje. Futurizem je v tem oziru pomemben del izraza zasedbe, mnogo projekcij namreč prikazuje vesolje ali aluzije nanj ter se obenem poigrava z estetiko retrofuturizma, sploh 80s neonskih luči, ki jih je v zadnjih letih ponovno zlorabil denimo tudi synthwave. Narativ, ki ga vodi tak audio-video skupek, je, kot že omenjeno, močno pod vplivom vizualnega, asociacije, ki jih povzroči video, pa se ne odražajo vedno tudi v glasbi, vsaj ne na prvo žogo. Na primer precej radikalnega prehoda iz vesolja v risanke ni spremljala enako radikalna sprememba zvočne slike, s čimer je postal celoten narativ dvoumnejši.

Ob tem pa se lahko vrnemo na komornost oziroma bolje rečeno – na občutek zadržanega nelagodja, ki ga lahko izkusimo ob komornih priložnostih. To nelagodje bi namreč lahko povzeli kot leitmotiv celotnega performansa; ta nedvomno izstopa iz cone ugodja, vendar pa ob tem – paradoksalno - ni obče neprijeten. Risane mesojede rastline in gomazeče gmote pliša so estetsko sicer daleč od neonskih 80ih in robotsko futurističnih postapokaliptičnih pokrajin, vendar pa jim je občutek zadržanega nelagodja skupen. Tako performans na momente spomni na lirični dokumentarec Koyaanisquatsi, saj spremljamo podobe in narativ, ki ni eksplicitno prijeten; še več, implicirane zgodbe, ki jih v zvok in sliko asociativno projiciramo poslušalci/gledalci, nakazujejo na fundamentalne napake v našem ustroju – napake, ki povzročajo nelagodje.

Kljub temu pa Container Doxa niso povsem črnogledi. Svoje povprečne zvočne koordinate opišejo z besedami: »klubska elektronika, palme, prosta improvizacija, novi jazz, plaža in neonske luči«. Tokrat je bilo plaže in palm precej manj kot na omenjenem debitanskem koncertu v okviru Jazz Festivala, vendar pa je oba nastopa povezala skupna fantazija vožnje avtomobila v sončni zahod. Na Jazz Festivalu Ljubljana se je ta fantazija izrazila kot masten funk, ki je spremljal obmorsko vožnjo, tokrat pa je GMC iz 80ih zdrvel skozi futuristično mesto hladnih neonsko modrih luči in je bila zvočna slika temu primerno temnejša, distopična, četudi še vedno funky ritmizirana. Container Doxa očitno reciklirajo nekatere motive, tako vizualno z vozečim avtom kot zvočno z reciklažo beatov, vendar pa to nikakor ni mišljeno kot očitek neizvirnosti, pač pa ob spremljanju njihovih koncertov takšno recikliranje ponuja uvid v kontinuiteto kolektiva na globlji ravni.

Fascinacija nad futurizmom in estetiko 80ih v primeru Container Doxa po mnenju tukajšnjega recenzenta še ni zašla v slepo ulico, sploh v kontekstu simultane glasbene improvizacije, saj je proces, v katerem se performans na koncu udejani pred našimi čutili, neprecenljiv za vsakega študenta medčloveških interakcij. Prepoznanje rahle zmedenosti med glasbeniki v momentih, ko zvočna slika empirično neha gruvat, nosi v sebi močan deziluzorni moment, saj tedaj postane očitno tudi, da to niso Suvereni, ki bi skozi inštrumente kanalizirali od boga dani narativ, pač pa gre za ljudi, ki s spontanim reagiranjem raziskujejo kolektivne asociacije in ob tem občasno tudi kiksnejo, česar pa jim seveda ne gre zameriti ob igranju s tako širokim asociativnim poljem ... Na slončka Dumba, ki se je pojavil v video projekcijah, najbrž nimamo vsi prijetnih asociacij.

Narativ, ki ga skozi celoten performans vzpostavljajo Container Doxa, pa ne ponuja bogate vsebine zgolj za tiste, ki jih spremljajo in mislijo njihove koncepte tudi izven koncertnih prizorišč. Zelo lahko je v vizualijah namreč prepoznati abstrahiran dramski trikotnik, ki z zasnovo v vesolju, zapletom v obliki čudnih risank in vrhom v nahajpani vožnji skozi futuristično mesto, počasi pripelje do vrhunca v obliki prepletajočih se jezikov in eksplozije utrinkov iz vrtečega-se faličnega objekta, čemur sledita le še smrt in eskadrilja letečih žarnic.

Audiovizualni koncert Container Doxa v Osmo/zi je bil brez vsakega dvoma zanimivo doživetje za ljubitelje dvoumnih, asociativnih zgodb, le kakih dvajset minut krajša izvedba bi morda omogočila še bolj fluidno improvizacijo, brez občasnih vmesnih momentov v leru.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness