Defonija: Ido Bukelman

Defonija: Ido Bukelman

Recenzija dogodka
19. 5. 2016 - 17:30

Klub Gromka, 17. 5. 2016 

Foto: Rok Deželak

 

Torkova Defonija je bila najavljena kot uvod oziroma pripravljalni koncert za festival Jazz Cerkno, ki se začenja danes. Razlog ni samo v tem, da je intendant Defonije Miha Zadnikar pač redni obiskovalec festivala – ali pa tudi. Vsekakor pa naj bi Ido Bukelman na festivalu nastopil, kot tudi marsikje drugje te dni, a je po spletu okoliščin pristal kot solo nastopajoči na nedavni, pričakovano slabše obiskani Defoniji. Sicer pa si ga pisec zlahka predstavlja na cerkljanskem odru ali v glasbeni šoli na solo recitalu, potem ko je prejšnji večer zažgal oder s kakšno od zasedb, v katerih sodeluje. Kot tudi na impro večeru s kopico domačih glasbenikov večer pred njegovih nastopom, kjer je ravno tako imel priložnost nastopiti, pa se je izmaknil tudi ta nastop.

S to serijo zgrešenih srečanj želi pisec nakazati predvsem širino, ki jo je pri Bukelmanu mogoče slutiti, dejstvo, da je bil torkov solističen nastop zgolj ena plat igranja izraelskega strunarja. Na primer reference na Ornetta Colemana in Jimija Hendrixa, s katerimi je organizator vabil na dogodek, letijo bolj na nekatere Bukelmanove pretekle projekte, večinoma skupinske narave. Najpogostejše grupacije v katerih sodeluje so trii. V solo nastopu navadno, a brez pravila, pričakujemo nekakšen sežetek določene igre, ki pa ji je odvzeta možna serija dogodkov, v katerih se glasbenik odziva, reagira ali komunicira z drugimi na odru. Kake primerjave med različnimi Bukelmanovimi vlogami pisec tu žal ne more podati, je pa večkrat dobil občutek, da so reakcije in odzivi ves čas tu, čeprav brez sogovorcev.

Nastop Ida Bukelmana ni ali pa je minimalno komuniciral s publiko in v njem prav nič ni dalo slutiti, kako kitarist funkcionira v zasedbah. Njegova igra se nekako lomi sama vase, kot da bi brez potrebe po komuniciranju vseeno iskala upor materije, v katerega bi se lahko zaletela in odbila kam drugam. Historično bi njegovo igranje kitare lahko umestili v smeri, ki jo je na klavirju jasno pokazal Cecil Taylor, torej tveganje določene posamezne poti in razvijanje idioma 'on the spot'. Koncerta pisec tako ni znal poslušati kot zaporedja vtisov, domislic ali fraz, igranje je bilo polno prekinitev in zastojev, nezvezno in brez dramskega razvoja, ki ga ne potrebuje. Ne toliko zgodba kot vtis, ki zahteva svoj čas in prostor, da se razgrne.

Tako med komadi ni bilo prekinitev oziroma niti ni bilo jasno, ali smo poslušali komade – ali pa je bil cel nastop ena sama daljša improvizacija. Poslušanje Bukelmanovega nastopa je po eni strani lahko zahtevno, a po drugi strani poskrbi tudi za razmiganost. Ob kitari si pomaga z nekaj zvočili, med katera sodi tudi večji boben in dodatna kitara. A zvočilo, če tako poimenujemo neobičajno rabo izbranih zvočnih virov, je nenazadnje tudi že klasična kitara, nad katero se je strunar sklanjal v svojem manj kot uro kratkem koncertu. Zahtevnost nastopa je spremljala že skoraj sramežljiva skromnost, s katero nas je strunar nagovoril na začetku in s katero se loteva svoje muzike. Zelo osebna in tvegana Bukelmanova igra pač zaradi skromnosti instrumentarija ne prinaša zvočnih ekscesov, kot jih je morda obljubljala njegova napoved – zato pa je zbudila kar nekaj radovednosti, kako bi strunar lahko deloval v drugih kontekstih, ki se jim je ob tokratnem obisku izognil. Po preteklem nastopu je vpogled v videno in slišano individualno zasnovo vsekakor obetajoč. 

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.