DESTROYER 666, BÖLZER, TREPANERINGSRITUALEN

DESTROYER 666, BÖLZER, TREPANERINGSRITUALEN

Recenzija dogodka
16. 4. 2016 - 16.10

Channel Zero, 14. 4. 2016

 

Dva dni nazaj so metelkovski klub Channel Zero obiskali trije bendi, oziroma – če smo bolj natančni, en bend, en duet in en one-man band. Vse tri pa označujejo kot svojevrstne jezdece apokalipse in zanimive entitete za doživljanje v živo, v kar smo se lahko prepričali tudi sami.

Koncert je v dvorani, ki je na začetku štela zgolj par duš in ki se je kopala v smradu pretirano nakopičenih dišečih palčk ter se zgubila v ekscesivnih količinah umetne megle, pričel en sam možakar, Šved, ki svoje delovanje izvaja pod imenom Trepaneringstritualen in ki je začetni del nastopa preživel skrit za nekakšno vrečasto masko, česar se danes poslužuje marsikateri black metal bend, ki ne stavi več na demonično pobarvane obraze. Ob spremljavi vizualnih repeticij, ki so se odslikavale na steni za odrom, je možakar sporočal svoje misli, vizije in razmišljanja ob spremljavi elektronsko ustvarjenih diaboličnih kompozicij, ki so bile po mnenju poznavalcev tovrstnih doživetij občutno pretihe. Visceralnega udara ni bilo, basi so ostali v ozadju, morbidne melodije so se zgubile v efektiranem vokalu. Skratka, skorajda dronovski pridih je ostal zgolj sapica v vetru, kmalu pa je diabolična figura postala parodija same sebe.

Ko sem po krajšem predahu na svežem zraku skušal najti svoje prejšnje mesto v dvorani, je to bilo skorajda nemogoče, saj je bil Channel Zero kar prekleto poln. Kar je seveda zelo pohvalno in dober kompliment ne samo organizatorjem, temveč tudi sceni in švicarskemu duetu, ki je prvič v svoji karieri obiskal Slovenijo, Bölzer. Da lahko duet ustvari ekstremno ploščo, je že zdavnaj potrjena trditev. A da moč svojih plošč prenese tudi v živo, ni tako samoumevno, zato sta bobnar in kitarist/vokalist, ki tvorita omenjeno švicarsko zasedbo, hvalevredno opravila svoj posel. Za razliko od prav tako dueta Inquisition, ki prihaja iz ZDA in nas je navdušil februarja letos v Kinu Šiška in ki se vrača oktobra ob boku grških Rotting Christ ter brazilskih Mystifier, Bölzer data od sebe mnogo več energije, pa čeprav je njuna glasba, skrita v minimalnih lučeh in gosti umetni megli, precej manj ekstremna. Kljub temu so nam v ušesih odzvanjali skorajda primitivno plemenski bobni, precej lepo distorzirana kitara, ki je imela tudi dovolj veliko dozo basov, vse skupaj pa je podkrepil divji vokal, ki je meandriral med kriki in tuljenjem. Ni čudno, da so ljudje tako navdušeni nad njimi, čeprav moram priznati, da mi je, kot klasičnemu oboževalcu arhetipske metal oblike power tria, manko še enega člana in vsaj bas kitare kar šel v nos. A osebne preference so eno, realna vrednost je drugo – Bölzer, ki zadnja leta navdušujejo ljudi povsod po svetu, so vredni svojega slovesa.

A tudi tako atmosferične, kot enigmatične in spiritualne karakteristike sodobnega ekstremnega metala zbledijo ob prvinski in surovi moči kultne zasedbe Destroyer 666. Uničevalci izvirajo iz Avstralije, kjer so svojo pot pričeli davnega leta 1994. Danes še edini originalni član, vokalist/kitarist K. K. Warslut živi v Evropi, zasedbo pa dopolnjujejo švedski bobnar Perracide, angleški kitarist R. C. ter čilenski basist Felipe Plaza Kutzbach, ki svoje metalske pedigreje vežejo na zasedbe, kot so Nominon, Grave Miasma ter Niffelheim. Temu primerno ekipa pod vodstvom avstralskega divjega psa deluje usklajeno, zverzirano in uničevalno!

Več kot dobro uro trajajoči blackened thrash napad je bil v znamenju izmenjavanja treh vokalov, norih ritmov, kot britev ostrih riffov in peklenskega vzdušja, ki ga je izžarevala tako publika kot apokaliptični četverec na odru. Pa naj je šlo za komade z najnovejšega albuma Wildfire ali pa za kultne klasike, kot sta I Am The Wargod oziroma Lone Wolf Winter, vse je bilo sprejeto z enako mero strasti. Letele so čupice, v zrak so se dvigale pesti in rogovi, dvorana se je, osvobojena fetiša pretirane rabe umetne megle, napolnila s svetlobo in švicem, vse skupaj pa je odlično utelesilo energijo, ki jo kvartet zna ustvariti na svojih ploščah. In ker je teh mnogo, je bila tudi setlista precej razgibana in dolga, klasika Motorheadov, Iron Fist, pa je bila zgolj pika na i.

Po divjem nastopu so se vrnili še z bisom, ki so ga preživeli le še tisti, ki so imeli kak atom moči v sebi. Odlično v vseh pogledih, Destroyer 666 pa so dokazali, da je kljub vsem oblikam ekstremne glasbe, ki več kot očitno presegajo zgolj odrsko divjost in primitivno enostavnost ter se povezujejo z astralnimi svetovi na več ravneh, včasih preprosto dovolj slediti večni resnici – sex, drugs & rock'n'roll!

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

a bo tekst ali posnetek?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.