Drugi dan 52. Jazz festivala Ljubljana

Drugi dan 52. Jazz festivala Ljubljana

Recenzija dogodka
1. 7. 2011 - 11.47

WILLIAM PARKER; ANGLES; ROBERT JUKIČ OPERATION CHARLIE; HIDDEN ORCHESTRA, 30. 6. 2011; Štihova dvorana Cankarjevega doma; Šuštarski most, Kino Šiška, Ljubljana

 

Četrtkov večer jazz festivala je potekal manj gladko kot prvi. Manj zamud v teku programa, glede na prvi dan, je dobrodošla sprememba. Vendar pa tokrat za ceno možnosti, ki naj bi jo imel vsak obiskovalec, da vidi vse koncerte v celoti. Ulični nastop Angles, ki je zaradi stalne grožnje sivine z neba tako ali tako visel na nitki, je namreč v svoji prvi polovici prehitel nekatere navdušence, ki smo se pred tem udeležili solo recitala Williama Parkerja v Cankarjevem domu. Slišati je bilo govorice o slabi koordinaciji s festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica, ki se začenja v teh dneh. Za spremembo v urniku koncertov pa je organizator poskrbel zgledno, o tem smo bili dobro obveščeni.

Ampak gremo po vrsti glasbenega dogajanja, pa bomo potrebno dodali, ko bo na vrsti. Koncertni dan je začel William Parker s solo nastopom za kontrabas. Odpeljal nas je skozi jedrnat sklop oblik jazzovskega izrazja. V uvodni improvizaciji je nastavil vzdušje za sprehod čez vrsto povezanih kompozicij zgodovine njegovega jazza. Ali celo njunega jazza, Parker je o sebi kot nastopajočem namreč pretežno govoril v množini. Najlepše si lahko to interpretiram kot namig na družbo inštrumenta. Za zaključek pa nam je odigral še svojo zgodnjo gradnjo Cathedral Of Light, prekrasen poligon alikvotnih zvenov, ki jim je v duhovitem spremljevalnem nagovoru pripisal vlogo odrešenih. Ko lok preči strune ob kobilici inštrumenta, deluje kot prizma za zvok, osvobaja barvitost, ki dalje seva v prostor in bogati našo perceptivno izkušnjo. Skozi prej omenjene kompozicije se je spustil sproščeno suvereno in interpretativno zelo prepričljivo. Slednje se je odrazilo že skozi tekoč dramaturški lok, ki je povezal vse komade v celoto.

Kot sem že namignil, nam ni bilo vsem dano slišati uličnega nastopa skandinavskih Angles v celoti. Prvi kratek del se je odvil, kot napovedano, na Šuštarskem mostu, potem pa se je zasedba prestavila na idealen prostor pod krošnje le nekaj deset metrov od poslopja filharmonije. V značilnem uživaškem duhu so se lotili pre-aranžirane muzike s plošč. Bobnarja sta bila opremljena za pravo koračnico, kljub zabavljaškemu pristopu pa Angles svoj v resnici zelo resen material vedno izvedejo brezhibno. In včeraj ni bila nobena izjema. Več časa bi gotovo lahko spremenilo ulično zanimivost v ulično zabavo. Sicer pa bo kolektiv pod vodstvom domačemu občinstvu že dobro poznanega Martina Küchna svoj glavni prispevek festivalu odigral danes, ko bo ob deseti večerni uri stopil na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma.

Drugi del festivalskega dne pa se je odvil v Katedrali Kina Šiška. Zopet je doživetje v veliki dvorani maličilo bučeče ozvočenje, ki postaja že ljubljanska znamenitost. Bas Roberta Jukiča, ki se je s svojim kvintetom prvi predstavil občinstvu, je tako donel daleč preko senzibilne narave akustičnega zvoka kontrabasa. Operation Charlie so se sprehodili skozi preprost filmsko navdahnjen scenosled. Komadi z naslovi, kot so Načrt, The Kid in podobni, so izrečeno namigovali na gangstersko štorijo, glasbeni material pa je asociativno na prvo žogo ustrezal vzporedno nakazani zgodbi. Skozi nekatere zanimive zvočne posege glasbenikov in predvsem z grajenjem bogate atmosfere, dosežene preko pihalnih aranžmajev, je kvintet izpeljal soliden koncert. Že naiven pristop samega Jukiča pa je nakazoval na neutemeljenost globljega spuščanja v muzikalno materijo. Predvsem so želeli vzbuditi nek duh filmske jazzovske glasbe in z v ta namen primerno posedeno publiko ter ustreznim vzdušjem jim je to dobro uspelo. Pripomba tu leti le na občasne zdrse bobnarja Gašperja Bertonclja, kateremu je kontrola nad dinamiko ritmičnega dela polzela iz rok.

Kot zadnji četrtkovega večera pa so Katedralo okupirali škotski Hidden Orchestra, vedno bolj popularna zasedba, ki je v programski sklop letošnjega jazz festivala vnesla novo skrajnost hoje po robu jazzovskih izročil. Že če je jazz primarno v živo izvajana glasba, lahko tu ob izvajanju Hidden Orchestra postavimo vprašaj. S slušalkami opremljeni glasbeniki namreč igrajo na konkretno dolge in ne-gibke podlage, ki predstavljajo bistven del njihovega zvoka. V spremljavo jim gode dvojec z metronomom sinhroniziranih bobnarjev. Na ta način v nekem delnem smislu poustvarjajo vzdušje DJ-seta, v melodično gradnjo pa se spuščajo z najpogosteje močno reverbiranimi eteričnimi linijami violin, zvokov klaviatur ter pihal. Izraz, ki ga tako gradijo, je očitno ljub velikemu delu publik, nenazadnje smo podobne koncepte že imeli priložnost poslušati na velikih ljubljanskih festivalskih odrih v preteklih letih. Basist in vodja zasedbe Joe Acheson s svojimi premišljenimi linijami vedno uspe v izgradnji preprostega groova, temu primerne harmonsko ravne kompozicije pa se gibljejo med svetovi bolj obrobnih plesnih muzik, sodobnih fusion konglomeratov in urbane sredinskosti. Najbližja primerjava izrazu Hidden Orchestra v nekoliko širšem smislu, kot le v primerjanju zvočnosti, so hrvaški Bilk, četudi je glasba slednjih nekoliko manj rigidna. Je pa smer, ki jo izbirajo Hidden Orchestra, gotovo tržno bolj perspektivna, kot recimo smer drugega dela sodobne jazz fusion ali jazz electronica godbe, katere tipični predstavniki bi bili denimo Jaga Jazzist, bend ki gotovo koraka bolj pustolovsko skozi odprto področje mešanja principov elektronskih muzik ter inštrumentalnih zasedb. To je zelo očitno tudi v njihovem živem nastopu. Brez slušalk.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.