EUROPAVOX 2013

EUROPAVOX 2013

Recenzija dogodka
Europavox 2013
28. 5. 2013 - 16.00

Clermont-Ferrand, Francija, 23. - 25. 5. 2013

Clermont-Ferrand, ki leži skoraj na sredini Francije, je mesto, poznano predvsem po tovarni gum Michelin, festivalu kratkega filma in ragbi ekipi ASM Clermont Auvergne, ki je trenutno tudi uradno druga najboljša ekipa v Evropi. Zadnjih osem let pa je Clermont-Ferrand tudi dom festivala Europavox. Ta se osredotoča na promocijo evropske glasbe, obenem pa promovira samo mesto in regijo Auvergne. Letos je festival v treh dneh gostil obilico izvajalcev iz dvajsetih evropskih držav. Poleg poznanih imen je nastopilo kar nekaj mlajših, svežih in manj uveljavljenih zasedb, kar je tudi glavni namen festivala, ki svojo idejo v kratkem širi še s pobudo Europavox Club, ko bo nekaj izbranih zasedb z letošnje edicije skupaj nastopilo na desetih koncertih po Franciji. 

Glavno prizorišče festivala predstavlja kompleks, v katerem so velika dvorana Forum Polydome, ki sprejme tja do 5 tisoč obiskovalcev, manjša Cooperative de Mai s kapaciteto 1500 in klub za približno 400 poslušalcev. Zunanji in obenem brezplačni del festivala sestavljata še zunanji oder in samostojna stavba, ki bi lahko služila tudi kot cirkuško prizorišče, kjer se prav tako odvijajo koncerti in kamor zahajajo tudi za glasbo manj zainteresirani domačini, ki jim festival predstavlja dobrodošlo razvedrilo. Europavox sicer ni žanrsko omejen, vendar je kljub temu program oblikovan precej premišljeno. Tako so različna prizorišča vsak dan gostila druge sorodne glasbe. Enkrat elektroniko, drugič urbano glasbo, tretjič bolj rockovske zasedbe, četrtič folkovski glasbeni izraz … Temu primerno so bili raznovrstni tudi t. i. headlinerji festivala. Prvi dan je recimo svoje odgodel Miles Kane, ki smo ga pred leti spoznali kot frontmena angleških The Rascals in predvsem kot dobrega prijatelja Alexa Turnerja iz veleznanih Arctic Monkeys – skupaj sta celo ustanovila zasedbo The Last Shadow Puppets. Kane od izida dve leti starega prvenca Color of the Trap nastopa pod lastnim imenom in predstavlja svojo vizijo otoškega rock 'n' rolla. Sicer energičnemu nastopu gre očitati predvsem monotonost in predvidljivost, Kane je z utečenim bendom brez napak skakal med kratkimi spevnimi skladbami, to pa je pravzaprav tudi vse, kar je ponudil - dobro uro kvalitetnega angleškega rocka brez posebnih presežkov. 

Elektronske vode so bile tokrat precej bolj zanimive. Izpostaviti gre predvsem nastop kvazi Angleža, sicer Brazilca Amona Tobina in francoskega producenta, ki sliši na ime Vitalic. Tobin je postregel s preprostim didžej setom, poimenovanim Two Fingers, kar pomeni, da se je izognil veličastnosti vizualij, po katerih slovijo njegovi nastopi, vendar je ravno s tem poudarkom na samem setu in utripajočih lučeh prepričal številčno občinstvo. Kvaliteta divjega seta, ki je redko upočasnil tempo, je bila predvsem v hitrih in včasih skoraj neopaznih prehodih med skladbami, ki so občasno mejile na novodobni drum 'n' bass, spet drugič so bile bližje hiphopu. Za razliko od Tobina je Vitalic nastopil z bobnarjem in močnim poudarkom na vizualijah. Glasbeno je bil sicer malce lažji od Tobina, vendar kljub temu ni dosti zaostajal, seveda pa je svoje naredil tudi dobro premišljen šov. 

Mr NoNajmočnejši poudarek na vizualnem aspektu si je privoščil mladi francoski producent MR NÔ, ki je nastop začinil s pomočjo francoskega modnega oblikovalca Jean-Charlesa de Castelbajaca. Tako so elektroniko začinili živo risanje, projekcije, slogani in plesalke, ki so po večini predstavljale različne superjunake. Vse skupaj bi lahko ocenili za precej „francosko“ in bolj vizualno kot glasbeno. Med elektronskimi novinci je presenetil tudi Danec, ki sliši na ime Rangleklods. Pred kratkim je sicer nastopil v Kinu Šiška, tokrat pa je brez pomoči kitaristke – ta je namreč zbolela, še francoski publiki uspešno predstavil svoje videnje elektronike, pri kateri je najbolj pomemben njegov globoki vokal. Preprost nastop je prisotne očitno očaral, česar pa ne moremo popolnoma zatrditi za nizozemsko zasedbo Skip & Die, ki je nadaljevala elektronski večer. To bi lahko uvrstili nekje med nenavadnost Die Antwoord in pisanost M.I.A., vendar vse skupaj učinkuje precej prisiljeno. Tako se je občinstvo razdelilo na tiste, ki so prostor kmalu zapustili, in tiste, ki so se prepustili predvidljivosti benda, ki bo s svojo „pisanostjo“ v bližnji prihodnost gotovo polnil raznovrstne festivale. 

Umik v psihedelične vode je predstavil grški trio Baby Guru, ki je pokazal, kako bi Sgt. Pepper zvenel v letu 2013. Boben, bas, ki občasno zazveni kot kitara, in klaviaturist/pevec so poskrbeli za razgiban set potujočega rocka in psihadelije. Če Tame Impala na letošnji turneji obiščejo Grčijo, je predskupina že izbrana. Med t. i. urbano glasbo je gotovo izstopala francoska zasedba Fauve, ki združuje elemente indie rocka in hiphopa. V akustično elektronskih vodah so se utapljali italijanski Joycut, medtem ko je popolnoma razočarala sveža zasedba Tomorrow's World. Gre namreč za glasbeno druženje Angležinje Lou Hayter, sicer klaviaturistke benda New Young Pony Club, in Jean-Benoita Dunckela, polovico francoskega dvojca Air. Lou je tokrat klaviature prepustila bolj izkušenemu Dunckelu in se lotila vokala. Oblečena v večerno obleko, ki jo je najlažje primerjati z disko kroglo, je učinkovala kot kaka diva, le da ob počasnih in monotonih melodijah Dunckela in bobnarju to nikakor ni bila. Kot da bi bila glavna akterja med nastopom kar malce zdolgočasena, predvsem pa ob naštetih imenih precej neprepričljiva. 

Baby GuruMed prepričljivimi na letošnjem Europavoxu lahko omenimo Islandko Soley, ki v petek nastopi v Kinu Šiška. Ta ima precej minimalen in skoraj klasičen glasbeni izraz, ki se preliva z elementi sodobne indie rock godbe. No, predvsem je njen izraz islandski. Kot da bi ta državica vsebovala nekaj magičnega in drugačnega. Žal je Soley nastopila v dvorani z brezplačnim vstopom, kar se je seveda poznalo tudi pri neotesanem občinstvu, ki kar ni razumelo, da ne gre za koncert zabavne glasbe, temveč za kulturni dogodek. In da mirni deli ter dinamika pač niso mišljeni kot povod za klepet. 

Letošnji glasbeni izbor je vodil tudi do večjih imen francoskega popa, kot sta na primer Benjamin Biolay in Lilly Wood and The Prick, vendar sta žal oba nastopa izpadla precej nezanimivo, predvidljivo in klasično. Biolay je sicer v svojem zvoku precej širši in močnejši, medtem ko je predvidljiva pop rockovska forma Lilly Wood and The Prick preprosto dolgočasna in brez lastnega izraza. Festival je bil letos tudi občutno slabše obiskan. Po besedah organizatorjev naj bi bila kriva slabo vreme in vsesplošna kriza, vendar je treba priznati, da je bila tudi sama izbira, predvsem mlajših zasedb letos bolj monotona kot v prejšnjih letih. Kljub nekaterim povabilom žal tudi letos ni nastopila nobena zasedba iz Slovenije. Morda prihodnje leto, ko upamo tudi na bolj drzen izbor in seveda boljši obisk tega raziskovalnega festivala, ki vsekakor še vedno ponuja zanimiv vpogled v dogajanje na evropskem glasbenem trgu.

 

Reportaža z lanskoletne edicije

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness