FriFormAV: Jaka Berger - Špela Škulj in Staš Vrenko - Blaž Božič

FriFormAV: Jaka Berger - Špela Škulj in Staš Vrenko - Blaž Božič

Recenzija dogodka
6. 11. 2018 - 14.30

osmo/za, 30. 10. 2018

 

Pred tednom dni je dvorano osmo/za zasedla še zadnja letošnja edicija serialke FriForma oziroma FriFormA\V, ki je pretežno posvečena prosto improviziranim muzikam in jo po različnih lokacijah v Ljubljani organizira kulturno-umetniško društvo (KUD) Mreža. Na tokratnem koncertu sta se zvrstila dva dua, vsak od njiju pa je bil sestavljen iz glasbenika in vizualnega umetnika oziroma umetnice. Ker pa vizualije niso bile zgolj dodatek glasbi oziroma so bile v veliki meri enakovredne, bi lahko rekli, da je šlo kar za dva avdiovizualna performansa.

Prvi tovrsten performans se je zgodil v režiji Jake Bergerja – Brgsa in Špele Škulj. Brgsa poznamo kot odličnega in že dolgo uveljavljenega glasbenika, ki skrbi za kontinuiran tok novih izdaj tako s svojim solo projektom Brgs kot z raznimi zasedbami, med katerimi je trenutno najbolj aktiven v duu Darla Smoking. Čeprav je v prvi vrsti bobnar in tolkalec, pa je svoje zanimanje usmeril tudi v modularne sinte, čemur smo bili priča tudi v torek, ko nam je premierno predstavil projekt Invisible Chambers. Le-tega sta se lotila v sodelovanju z nagrajeno fotografinjo in avtorico fotoknjige Movements, vizualno umetnico Špelo Škulj.

Temelj projekta je ravno vizualni del, ki predstavlja eksperiment Cloud Chamber oziroma meglično celico. Gre za preprosto napravo za opazovanje lebdečih ostankov razpadov delcev, to je kozmičnih žarkov v naši atmosferi, ki so prostemu očesu nevidni. V poskusu smo priča neprodušni akvarijski posodi s podhlajeno paro vode ali alkohola, ki skupaj z omenjenimi delci ionizira, delci pa za sabo puščajo oziroma sevajo značilne meglice in druge oblike, katerih podobam smo bili priča na platnu v prostoru osmo/za. Gre za predpripravljen eksperiment, ki ga je Škulj v živo preparirala glede na zvočno podlago, podlaga pa se je, obratno, prilagajala vizualijam.

Brgs je z dvema analognima sintoma, med katerima je eden izdelan v njegovi domači izdelavi, najprej s subtilno zvočno zaveso prijetno spremljal začetne meglice, ki so se počasi valile iz dveh kotov platna. Bolj kot so se meglice umikale drugim določljivim oblikam, na primer podolgovatim delcem, ki so se pojavljali le hipno, bolj je glasba dobivala specifično formo. Ko so se delci ponavljajoče se razlivali v oblike, podobne razžarjenemu soncu ali razlivajočemu se vulkanu, ter se z efektom vzvratnega predvajanja zlivali nazaj, jih je simultano ali z neznatnim zamikom spremil Brgsov beat in seveda še mnogi drugačni zvočni signali. Med njimi so bili piski, kakšni glitchem podobni zvoki in dromljanje, izzvano s kovinskimi paličicami, ozvočenimi s kontaktnim mikrofonom. Še en preprost DIY Brgsov inštrument. Vmes je črno-bela slika meglic in drugih delcev na momente dobivala tudi barve, obiskovalce pa je usklajeno avdiovizualno dogajanje čutno razvajalo ter dobesedno hipnotiziralo.

za prijatelje se je potrebno dvigniti k soncu
 / 9. 7. 2018

Drugi nastop večera je pripadel dvojici Staša Vrenka in Blaža Božiča, dolgoletnima tovarišema, ki skupaj ustvarjata tudi v zasedbi nevem nevem in delujeta tudi s solo avdiovizualnimi projekti. Božiča poznamo na primer kot bežigrajskega poeta in radikalnega elektrončkarja, ki nastopa pod psevdonimom SsmKOSK, Vrenka pa kot mojstra modularcev in v tej luči avtorja projekta oziroma inštalacije Veznik. Če je bil prvi del večera bolj sproščujoč in hipnotičen, nas je naveza Vrenko - Božič vrgla iz prej prisotnega transa. V prvi vrsti zaradi večje jakosti ter s hitrejšimi preskoki med različnimi zvoki, po drugi strani pa zaradi vizualij, ki so se razprostirale na dveh platnih levo in desno od sedišč. Slednje je posledično pomenilo tudi neprestano obračanje po prostoru in spremljanje dvojnih vizualij ter dvoje zvočnih virov.

Tokrat se v grafitih ukvarjamo s terenskimi posnetki
 / 21. 4. 2018

Čeprav bi težko razločili, kateri od njiju je avtor slišanih zvokov, bi glede na predhodno poznavanje njunih del sklepali, da je Vrenko z računalnikom skrbel za fino stalno noisersko platformo, kot se za mojstra modularcev spodobi in katere jakost vibracij se je izmenično stopnjevala. Poleg računalnika se je poigraval tudi s kasetofonskimi posnetki in s svojim delom vizualij, ki so obsegale tako statične kot hitro premikajoče se posnetke izdelave vezja, nalivov dežja in drugih bolj naključnih posnetkov. Po drugi strani je Božič v omenjeno zvočno kuliso vnašal sample, glitche in nelogične ritmične reze, kot jih poznamo iz del SsmKOSKa, medtem ko so se vizualije podobno shizofreno razprostirale po njegovi strani platna. Čeprav nas podobe niso strašile, so bile na momente strašljive in kar primerne za dan pred nočjo čarovnic. V nekem momentu je bilo namreč mogoče videti podobe uvodnega menija kanibalske serije filmov Menschenfresser, pa tudi na zalogi oziroma na kupčku filmov je bilo moč opaziti še kakšno grozljivko. Z uporabo VHS kaset in DVD-jev, ki jih je Božič izrabljal in spreminjal prvotno nasnet video zapis, je zadeva delovala, kot da smo ves čas v iskanju televizijskega kanala, a nikoli ne uspemo nastaviti jasne slike.

Na nek način se je Božič zdel kot protipol Vrenku, čeprav se je celotna vizualna in zvočna slika lepo povezala, kot ob predhodnem duu. Nastopa obeh dvojcev sta bila zelo atraktivna, ne le slušno, temveč tudi vizualno dražljiva.

Zadovoljna pričevanja obiskovalcev govorijo v prid podobnim dogodkom, ki predvidevajo združevanje več različnih področij umetnosti. Upajmo, da nam jih bo ponudila tudi naslednja sezona FriForme.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness