Huntsville

Recenzija dogodka
huntsville @ kino šiška (foto: mankica kranjec)
30. 1. 2012 - 14.45

Kino Šiška, 29. 1. 2012

foto: Mankica Kranjec (Kino Šiška)

Norveški trio ni neznan našim odrom, kar se v obiskih koncertov običajno pozna. Tako tudi včeraj ni bilo izjeme in manjša dvoranica Kina Šiška je ponudila ravno dovolj prostora zanjo točno prav številnim prišlekom.

Recimo, da so Huntsville izrazit sodoben bend. Predstavljajo konkreten in koherenten žanrski konglomerat. Inštrumentacija, odrska prezenca in zvočna artikulacija živega nastopa namigujejo na metodologije določenih bendov zadnjih dveh desetletij, kjer predpona post- še nekaj pomeni. Tortoise in sodobniki so tu monumentalen mejnik, za njimi pa celo morje premeščanja poudarkov, iskanja vedno bolj izgubljenih a posebnih in zanimivih glasbenih izrazov. Huntsville tu operirajo z vsemi bistvenimi elementi omenjenih godb. Utilizirajo živo elektro-akustično inštrumentacijo skozi in počez prežeto z efekti in drugimi elektronskimi zvočnimi orodji. Iztiskajo razkošne barvne prše in učinkovito plastijo zvočne horizonte, z učinkom tako kvantitativnih kopičenj kot dinamičnih premeščanj in poli-ritmičnih veriženj.

V tem kontekstu nastop Huntsville ne pade tako zelo daleč od živega izraza kakih Jackie-o-motherfucker, ki so pred časom isto dvoranico ogrevali na prav soroden način. Med žanrskimi oznakami in pristopi k metodam zvočenja tu najdemo veliko prekrivanja. Vendar je ob premisleku glasbe Huntsville potrebno najti še neke druge lupe in zorne kote, ki bodo bolj učinkovito utemeljili nad-žanrskost in hipnotično naravo njihovega izraza, saj je presežek, ki ga tu ustvarjajo, povsem drugje in vleče iz drugih motivacij.

Eden od članov benda, tolkalec Ingar Zach, je v včerajšnjem RŠ Intervjuju le stežka načenjal tematiko, ki jo je naslavljalo vprašanje novinarja, vprašanje po naravi odnosa med vnaprej zamišljenimi in improviziranimi komponentami njihove glasbe. Lotil se je je seveda kot pravi svobodni improvizator. Skozi problem zvoka. Zanj improvizacija znotraj Huntsville ne predstavlja bistvenega odmika od siceršnje, povsem nenačrtovane ali spontane improvizacije kakih drugih zasedb ali ad hoc kombinacij. Včeraj je bilo oddaljeno slišati določene motive z zadnje plošče Flowers, Cars and Merry Wars, slišati je bilo tudi dinamiko in posebne elemente njihovih starejših studijskih izdelkov, predvsem pa je bilo slišati nekako uokvirjeno svobodno improvizacijo. Še vedno odprto soočenje z zvočnim dogajanjem. Tudi v tem kontekstu so bili zelo aktualni, morda ne ravno na naj-radikalnejših obrobjih, vendar pa s svežimi pristopi h kombinacijam preparacij in bolj vsakdanjih tehnik, ko stari inštrumenti začenjajo izživljati svoje druge možne svetove, še vedno pa smo priča muzikalnosti igranja, ne praskanja ali drgetanja.

Še nekaj momentov njihovega nastopa je naravnost preveč posebnih, da bi se jih dalo izpustiti ne da bi skrunili slišano, in bodo zato tukaj skozi recenzentski okus bolj izpostavljeni. Bendov zvočni tehnik je potreboval nekaj časa, da je vsrkal akustične posebnosti zelo specifične Komune. Bile pa so te uvodne minute v poseben užitek, kitara se je namreč dvigala čez vse in do izraza so bolj prišle alikvotne razsežnosti napada zvoka strune s trzalico ali prsti. Bolj sta bili očitni veriga tremolo pedalov pod kitaristovimi nogami ter prefinjena globina miksa moduliranega in čistega zvoka. Skozi celoten koncert je Zach gosto plasteno zasedal dobršen prostor zvočne slike. To je dosegal s širokim naborom preko open (opne kot površina bobna, na katero se udarja, ne open kot odprto) drum-seta posredovanih elektrofonij, v kombinaciji s povsem akustičnimi preigravanji in domnevno semplanimi sekvencami indijskih tolkal.

Težko je zaobiti tudi pulz električnega basa v podstati zvočne dinamike, posebnost bendža, ko ta počasi, skozi tipanja vpade v hipnotični groove ali ne-sinhronizirano kvantifikacijo treh različnih pulzov hkrati, ko se v poslušanja polni igri vsi trije glasbeniki znajdejo vsak v svojem toku iste reke.

Kakorkoli, drone, Americana, avant rock ... so oznake, ki padajo ob njihovih nastopih. Vendar pa je ravno spopad improviziranega toka z vnaprej pripravljeno snovjo, ki se oblikuje skozi razpoko studijskega dela in prakse živega igranja, tisti, ki določa karakter izraza Huntsville, razkriva pa tudi omejitve vtikanja komponiranih elementov v prakso svobodne improvizacije. Vsaj skozi prakso, tako rekoč, rock benda. Benda, ki nam je sinoči pripravil zares imeniten nastop.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.