Immolation, Broken Hope in ostali

Channel Zero, 16. 2. 2014

Newyorški death metalci Immolation, ki so na sceni že vsaj od leta 1989, so Slovenijo obiskali velikokrat, začenši že davnega leta 1996 s promocijo drugega albuma Here In After, leta 1999 pa so predstavili Failures For Gods. Trend klasičnega bendovskega življenjskega cikla ustvarjanje-snemanje-promocija albuma v ZDA in v Evropi so nadaljevali skorajda na vsaki dve leti. Tako so leta 2001 promovirali Close To A World Below, dve leti kasneje Unholy Cult, potem pa je sledila daljša pavza, ki se je prekinila šele leta 2010, ko so nas obiskali skupaj z Napalm Death. Nazadnje smo jih videli ne tako dolgo nazaj, jeseni 2011, ko so predstavili predzadnji album Majesty And Decay, letos pa jih bomo videli celo dvakrat – poleti na festivalu Metaldays in včeraj na Metelkovi, kjer so promovirali najnovejši album, Kingdom Of Conspiracy.

Newyorčani seveda nikoli ne potujejo sami. Tako so jih včeraj spremljali prav tako kultni ameriški death metalci Broken Hope ter dve neznani predskupini – bolgarski Eufobia in francoski Sweetest Devilry. Po mojem mnenju sta bili obe več kot nepotrebni. Bolgarski kvartet Eufobia je bil preprosto eden tistih modernejših death metal bendov, ki nima pojma, kako se zadevi streže. Kljub temu, da so inštrumentalno kar dobro podkovani, še posebej bobnar, so na področju ustvarjanja zapomljivih viž oziroma pisanja komadov kot takih katastrofalni. Dolgočasen vokal, zdaj že prevečkrat prežvečene solaže, ki jih od izdaje albuma Epitaph nemških Necrophagist dalje uporabljajo vsi nadobudni moderni death metal bendi, in »vajb«, ki je bend naredil tako zanimiv, kot če bi na odru stal vratni podboj. Mogoče je kak gruvi del še bil zanimiv, ampak kaj več od tega pa ne. Temu primerno so igrali skorajda praznemu klubu.

Francoski Sweetest Devilry so bili še hujši. Da, še hujši! Kvartet namreč igra nekakšen zvarek, ki ga danes najlažje označimo kot metalcore. Dolgočasen kričeč vokal, rip off kitarske linije, ki črpajo iz umazanega avdio bazena modernih švedskih in ameriških bendov. Nič od nič. Mogoče so imeli kaj več ljudi kot njihovi bolgarski predhodniki, a tudi ti v dvorani verjetno niso zdržali dolgo. Tu bi seveda lahko razvil že večkrat pogrevano debato o pomenu neznanih predskupin pri takšnih turnejah oziroma o v vseh pogledih neprimernih predskupinah na takih turnejah, a menim, da stvar najlažje zaključim z besedno zvezo »pay to play«, in sklepom, da organizator turneje, v tem slučaju poljska agencija Massive Music, pač vedno mora imeti nekoga, da turneje financira. In takšni bendi plačajo mastno.

Cinizem in trenutno zamorjenost na stran. Oder so zasedli čikaški Broken Hope, ki so se lani vrnili z albumom Omen Of Disease in ki so danes mnogo bolj sprejeti in popularni kot v času svoje prve inkarnacije. Vmes so namreč razpadli, kakšni dve leti nazaj pa so se odločili vrniti na sceno. In to je bila dobra odločitev. Bend je s svojim ultra krulečim vokalom, ki ga namesto pokojnega originalnega vokalista Joa Ptaceka izvaja Damian Leski iz kultnih Gorgasm, in nalezljivo masivnimi riffi, ki črpajo predvsem iz floridske šole legendarnih Obituary ter iz newyorške šole slamming death metala a la Internal Bleeding, predstavil res udaren set. Ta je obsegal komade z nove plate kot hite z legendarnih albumov Swamp In Gore, Bowels Of Repugnance, Loathing ali Repulsive Conception. Bend je imel zelo masiven zvok, dober nastop in temu primeren odziv zdaj že kar številne publike, ki je bila poleg slovenskega kontingenta sestavljena še iz obiskovalcev iz Srbije, Hrvaške, Italije in Avstrije.

A seveda je vrhunec večera predstavljal 17 komadov dolg nastop newyorških mračnjakov Immolation, ki so bili vedno znani po zelo razgibanih in energičnih nastopih. Prekaljeni odrski mački, basist/vokalist Ross Dolan, kitarista Robert Vigna in Bill Taylor ter seveda bobnar Steve Shalaty tudi včeraj niso odstopali od profesionalno in visoko, a ne presrano zastavljenih standardov. Bend na odru ni miroval niti minute, folk pod njim pa tudi ne. Lahko si gledal, lahko si headbangal ali pa norel v mosh pitu, ampak zdelo se je, kot da bi nastop trajal zgolj 10 minut, tako je čas letel. A resda zvok ni bil najboljši, tako da smo bili skoraj večino seta oropani glasnosti solaž, kar je v slučaju Roberta Vigne res velik minus.

A se je zadeva kompenzirala drugače. Igrali so seveda večinoma nove komade s plošče Kingdom Of Conspiracy, se pa seveda niso odpovedali starim, dostikrat celo komadom, ki jih niso igrali v živo že res dolgo – na primer Lost Passion z albuma Close To A World Below ali pa Nailed To Gold iz Here In After. A čeprav so izpustili skorajda kultni hit No Jesus No Beast ali pa Father, You're Not A Father, so nas med drugim zelo navdušili s komadoma Despondent Souls in Those Left Behind s prvenca Dawn Of Possession.

Je pa bil nastop sestavljen večinoma iz počasneje in mračno obarvanih komadov novejših plat, kar je izkušnjo naredilo še toliko bolj posebno, intimnost nastopa pa je seveda poleg manjše dvorane in ne preveč številne publike poudarjala iskrena komunikacija frontmena, ob kateri smo dobili občutek, da smo se na kupu res dobili sami stari prijatelji.

Po tej odlični klubski izkušnji lahko samo predvidevamo, kaj nas čaka poleti, ko bodo zasedli drugi oder festivala Metaldays. A eno je gotovo – Immolation nikoli ne razočarajo.