Inmusic #14

Inmusic #14

Recenzija dogodka
2. 7. 2019 - 14.30

Jezero Jarun, Zagreb, Hrvaška, 24. - 26. 6. 2019

 

Ko skušam strniti vtise s štirinajste izvedbe hrvaškega glasbenega festivala INmusic, se hkrati zavedam, da gre res samo za to – za moje bežne slutnje in impresije. Ko tako denimo kot enega izmed nespornih vrhuncev festivala naokrog predstavljam nastop irskega indie benda Fontaines D.C., moram hitro tudi opozoriti, da gre za nastop, ki ga večina izmed tistih, s katerimi sem na festivalu govoril, niti ni ujela, kar lahko torej jasno nakaže, kako subjektivna, inherentno pomanjkljiva pripoved je festivalska reportaža, v kateri se koncertna izkušnja pogosto močno veže na predhodno in naslednjo, ob tem pa se v znatni meri pogosto pomeša tudi s šankovskimi debatami, piki komarjev in sončnimi opeklinami.  

Zato morda ni povsem irelevantno, da sem po seriji osebnih problemov in predvsem problemov z osebno izkaznico v festivalski prostor prvi dan vstopil šele po sedmi večerni uri in torej v trenutku, ko je veliki filadelfijski trubadur Kurt Vile za sabo že imel večino svojega nastopa. Kurta Vila sem sicer najprej ugledal in zaslišal še s kopnega, ko sem se v taksiju peljal do vhoda v kamp, a ga je takrat hitro preglasila Billie Eilish, ki jo je zlobno privil oderuški taksist. Ko sem prepoten in nejevoljen nekje sredi meditativne odiseje Wakin' On a Pretty Day vendarle prisopihal do glavnega festivalskega odra, se je bolj kot kak resen koncertni vpogled razgrnil dvom o smiselnosti umestitve nastopa veličine sodobnega indie rocka v zgodnji termin, v katerem se je zdelo, da umetnikova prefinjena americana izgublja težko prigarano ostrino in lahko res izpade kot mlačen, neobvezen uvod. Po drugi strani je treba opozoriti, da je naslednji dan ob isti uri in na istem odru šaljivi angleški punk poet Frank Turner izpadel precej bolj navdahnjeno in angažirano, ob teh poznopopoldanskih nastopih pa se je sicer predvsem dalo dobiti vtis, da želi festival obiskovalce k sebi privabiti že zgodaj. 

Ti zgodnji nastopi nekaterih zanimivejših festivalskih imen so lahko izpadli moteče predvsem v luči dejstva, da je bilo na naslednji ogleda vreden nastop včasih nato treba čakati uro ali celo dve, po drugi strani pa so se nastopi nekaterih mednarodno relevantnih umetnikov, ki bi lahko pritegnili podobno občinstvo, včasih bolj ali manj prekrivali. Če se zdaj vrnemo k uvodoma omenjenemu koncertu dublinske indie zasedbe Fontaines D.C., velja dodati, da niti tega nisem ujel povsem v celoti, saj je v istem času na večjem odru igral Johnny Marr, ki nas je veselo razvajal tudi s komadi svoje nekdanje zasedbe The Smiths. Kljub temu smo seveda vedeli, zakaj hitimo na Hidden Stage, saj Fontaines D.C. s svojo pojavo ponujajo prav nalezljivo energično protiutež glasbeni nostalgiji in se s svojim intenzivnim nastopom zdijo vznemirljivo sveži. Gotovo ob tem tudi nisem edini, ki je v zadnjih letih na INmusicu dobil vtis, da velja biti na programu pozoren ravno na mali Hidden Stage, saj so denimo lani tam na skrivaj navdušili Superorganism, letos pa poleg omenjenih Ircev tudi podivjani francoski hardkoraši Lysistrata in nadarjeni angleški grunge popevkarji Black Honey, torej predvsem bendi, ki jih festivalu ponudi evropska glasbena platforma Europavox

Ob nastopu Ircev je sicer spet do izraza prišla tudi že pregovorna invazija otoških fanov na hrvaške festivale, kar je v tem primeru in na festivalu nasploh precej pripomoglo k splošnemu vzdušju, a so se po drugi strani prav kot posledica te tujskosti v zadnjih letih seveda zvišale tudi cene. Slednje zna zaboleti predvsem ob vodénem craft pivu, ki ga festival na šankih vsiljuje kot edino izbiro in ob katerem ti prvič v življenju zadiši Ožujsko, ter ob pisani, a nezanesljivi ponudbi hrane, ki je večinoma okusna le do trenutka, ko jo zares poskusiš.  

Ob že tradicionalni množičnosti Angležev je treba seveda omeniti še bolj tradicionalno množičnost Slovencev, saj se je tudi letos zdelo, da je na festivalu slišati skoraj več slovenščine kot hrvaščine, kot neke vrste simbolen izkaz slovenske vloge na INmusicu pa je lahko služil tudi koncert Siddharte. Če slednja na slovenskih alter dogodkih že leta nima več mesta, ji je na INmusicu tokrat pripadla pomembna vloga zaključevanja koncertnega dela ponedeljkovega programa, ob množici slovenskih fanov, ki so se v osnovi najbrž prišli predvsem namuznit, a so 140 kilometrov stran od ljudi, pred katerimi bi jih bilo sram, očitno tudi uživali, pa se je nastop na koncu vendarle uspel smiselno vključiti v kontekst festivala. 

Kot vsak festival, ki ostaja relativno strogo usmerjen v promoviranje kitarske glasbe, mora v vsakem primeru tudi INmusic seveda že sam po sebi delno ostajati uprt v glasbeno polpreteklost. Nastop zasedbe The Cure se je sicer spet izkazal za eno najboljših predstav, kar jih je alter rock zmožen ponuditi, in je bil tudi tokrat znamenito dolg, v svojih 150 minutah pa je ponudil premišljen presek bogate kariere. Ob tem se tudi zdi, da je bend vokalno in instrumentalno še vedno na starem nivoju in zveni praktično enako kot na ploščah, kar s komadi, kot so naprimer A Forest, Fascination Street in za začetek zajetnega bisa denimo Lullaby, ponudi kar precej čarobnih trenutkov. Nastop pa si bomo sicer zapomnili tudi po tem, da je nekje na sredi ven vrglo enega izmed ojačevalcev in je sicer hrupni Main Stage za par minut postal komaj slišen, tudi ko se je zvok vrnil, pa se je vrnil le do neke mere in se je jakost višala le postopoma. 

Že vnaprej je bilo najbrž tudi jasno, da bo nastop The Cure zasenčil preostanek festivalskih koncertov, pa čeprav nisem edini, ki so mu britpop legende Suede celo ljubši in sem svoje zadoščenje tako dobil že s torkovim osrednjim nastopom. Suede, nenadkriljivi promotorji temačne, zadrogirane romantike nočnega Londona, so s svojim prvim nastopom na Hrvaškem spretno predstavili različne plati svojega kitarskega glasbenega ustvarjanja, kar je torej pomenilo veliko divjega skakanja in po drugi strani tudi mirnejše, akustične trenutke, v katerih je frontman Brett Anderson ostajal sam s kitaro. Če je bil nastop The Cure daljši, a manj intenziven, so Suede stavili predvsem na nalezljivo energijo, s katero bend po tridesetih letih delovanja še v teh delih Evrope dobiva pozornost, ki bi si jo zaslužil že davno, pa čeprav je bilo tudi jasno, da mnogih od ponedeljka utrujenih obiskovalcev, ki benda niso poznali od prej, ostareli britpop ni zares zmogel pritegniti. 

Da headlinerji niso nujno le junaki prejšnjega tisočletja, so letos dokazovali Foals, najbrž eden redkih mlajših bendov z indie ozadjem, ki je postal velik do te mere, da je lahko nosilec podobnih festivalov. Foals s svojimi ploščami že desetletje načeloma vzdržujejo nivo in stik z vrhnjo plastjo angleškega rocka, a se še bolj izkažejo v živo, ko dinamika med komadi pride bolj do izraza in ko na primer s skladbami z nove plošče njihov rock še bolj učinkovito prehaja v elektronske, plesne zaključke. Kljub temu pa se je pri njih včasih težko znebiti občutka, da so pri koncertnem divjanju malce preračunljivi, s tem pa težko zares pustijo trajnejši vtis, saj jim morda manjka karizme ali tudi besedilne vsebine in sploh nečesa, kar bi nagovarjalo na bolj osebni ravni ter bi lahko očaralo tudi zunaj tega zgodovinskega trenutka, ko na indie sceni vlada določena suša. 

Morda je INmusic sicer zadnja leta kar preveč usmerjen v lovljenje tistih nekaj velikih, nosilnih tujih imen, saj ob tem preostanek programa ostaja slabše kuriran, pri veliki množici hrvaških bendov na festivalu pa se denimo zdi, da niti ne gre za najboljše in najbolj aktualne. Tako se lahko vprašamo, zakaj na festivalu še niso nastopili Seine, Vojko V ali Svemirko, trenutno ključni akterji hrvaške scene. Odgovor pa bi lahko morda iskali tudi v govoricah o slabem odnosu festivala do domačih umetnikov, o katerem so zadnja leta že pisali nekateri hrvaški mediji, ko so poročali, da večina teh glasbenikov namesto honorarja prejme pivo in sendvič, s tem pa se zdijo koncerti hrvaških izvajalcev v tem kontekstu bolj zapolnjevanje praznih mest kot pa resen, premišljen dodatek k lajnapu.  

Podobno mačehovski odnos sicer festival goji tudi do vse glasbe, ki ne pade pod širšo oznako kitarskega, kar do izraza pride po zaključku koncertnega programa, ko zabave željne zabavajo predvsem ustaljeni, varni, dolgočasni festivalski didžeji, pa čeprav bi INmusic zlahka sestavil program iz kvalitetnih regionalnih elektronskih umetnikov. S tem festival po 1. nočni uri ne doživi pričakovanega vrhunca in ne ponuja ničesar, kar bi bilo škoda zamuditi, pijanim Angležem pa je prepuščena izbira med karaokami, klasičnim rockom v Teslovem stolpu in housom pred dokaj prijetno gozdno kuliso. Če je hladen odnos do elektronike in drugih sodobnejših žanrov v očeh nekaterih gotovo prednost INmusica, po drugi strani z vsakim letom postaja bolj moteč in manj smiseln. 

Hkrati se na INmusicu praktično nič ne dogaja čez dan, kar je glede na prijetno lokacijo in kup zabave željnih turistov kar čudno, predvsem pa daje vtis, da so Zagrebčani nekoliko zaspali na lovorikah in verjamejo, da jim ni treba ničesar več dodajati. Ob vsem povedanem in tudi ob dejstvu, da je bil kamp letos precej bolj prazen kot lani, bi lahko ugibali, da bo INmusic na ta način težko cvetel še dolgo – predvsem ker so ob tem znane tudi zgodbe o mačehovskem, celo odklonilnem odnosu mesta in države do festivala -, a je po drugi strani tudi res, da so se novinarji podobno spraševali že pred leti, pa INmusicu ob odsotnosti resnih regionalnih alternativ in prisotnosti nekaj res močnih bendov na koncu vedno pogledamo skozi prste. 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness