Laurie Anderson: Dirtday

1. 6. 2012; EPK; Dvorana Tabor, Maribor

V okrilju mariborskega EPK-ja je Slovenijo že tretjič obiskala priznana, tudi v teh krajih izjemno čislana ameriška umetnica, pevka, violinistka, performerka Laurie Anderson, ki je s svojim (Z)godbarstvom tokrat napolnila mariborsko dvorano Tabor, ki jo je ovila v ovoj dramatičnosti, v nekakšno temačno poetičnost tretjega, zaključnega dela trilogije, ki ga je naslovila 'Dirtday', ki metaforo zemlje kot trdne opore človeštva, topos našega bivanja menja z gaženjem po blatu, z lepljivo in umazano snovjo, ki bistrino zamenja s kalnostjo. Ta onemogoča jasnost pogleda, ki je do sedaj nemo in gluho zrl v evolucijski napredek človeštva skozi prizmo razsvetljenstva. Zato ne čudi, da nam je vstop v blato Laurie Anderson ponudila skozi Darwina in njegovo zagato s pavjim repom, ki pooseblja družbo videza, spektakla, ki prikriva družbeno realnost. Seveda Laurie Anderson govori s pozicije njujorčanke, etablirane umetnice, članice tamkajšnje umetniške elite, ki z zagato zre v ameriško družbeno realnost, v tamkajšnje prikrito izredno stanje, v stanje boja vseh proti vsem, ki ga vzpostavlja aktualna ameriška politika in ki ga izpriča predvsem del pripovedi o obisku nastajajočih ameriških slumov, šotorskih naselij, ki nastajajo tudi v bližini New Yorka, v gozdovih New Yerseya.

Laurie Anderson kritiko in razmišljanja o sodobni ameriški družbi perfromersko vešče in suvereno vije preko skrajno minimalističnih sredstev, preko okleščene odrske postavitve s svečami, mizo z elektronskimi glasbili in zvočili, malo zofo in mini projekcijskim platnom, ki se potapljajo v spretno vodeno igro luči, ki v spregi z zvokom kreira splošno občutje, ambient nastopa skozi raznolike čustvene in pomenske odtenke ter senčenja.Ta seveda zaživijo ob interakciji z zvokom, ambientalno elektronsko zvočno krajino, krajšimi violinskimi deli in seveda predvsem preko prezence performerkinega telesa, muzikalične geste ter glasu. Glas je osrednji nosilec nastopa, skozi katerega se izpoveduje zgodba. Ta je vešče krojena skozi razčlenjeno narativo, ki se zdi sprva fragmentarna, razpršena v različnih pozicijah in formah, ki jih prevzema govorka. Vendar se skozi pripoved tkejo povezujoče niti. Te predejo skupno pripovedno nit med Darwinom, aktualno ameriško politiko in realnostjo ter tibetansko Knjigo mrtvih, med zasebnim in družbenim, med kritično ostjo, humorjem in poetičnostjo. Slednja se v pripoved ne vpenja zgolj na ravni zvoka, oziroma glasbe preko dramatičnih gest violine, vpeljavo elektronskih ritmov, modulacijo in podvojitvijo glasu v skrajno nizek, dramatičen moški glas in repetitivnimi refreni, kjer glas preide v petje, temveč preko sanj. Z njimi se jasna pripovedna nit zasenči, a hkrati ostaja v polju konkretnega, preko fenomena fosfenov, barvnih odtenkov, ki jih zaznavamo ob zaprtih očeh. Fosfeni so luknje, zevi v pripovedi, ki skozi estetsko gesto vanjo vpeljujejo zgolj slutnjo lepote in pozitivnosti v blatni dol. Tega kot osrednji del zajema zgodba o šotorskem naselju na gozdnih obronkih New Yerseya. V njej Laurie Anderson zamenja svojo pripovedovalsko pozicijo v zorni kot poročevalca, novinarstva, ki brez empatije spremlja dogajanje in osebe v naselju. Glasbeni kolegi iz tega takoj izvlečejo dramatično gesto, ki jo Andersenova ne ponudi, v smislu: 'človeku na dnu ostanejo le še prazne vljudnostne fraze'. Seveda se lahko vprašamo, zakaj se ni Andersenova odpravila k svojemu domovanju dosti bližje urbano šotorsko naselje pri Wall Streetu, a to tu ni bistveno. Ravno preko zavzetja te pozicije golega opazovalca, opisovalca namreč Laurie Andersen razpre polje vljudnostne fraze kot temeljno zagatno polje, v katerem se nahajamo vsi. Paradoksno se v tej točki Andersonova skozi odmaknjeno pozicijo ravno in edinkrat angažirano pozicionira v sami pripovedi, hkrati pa se izogne poziciji pokroviteljstva in praznega sočutja. Kvaliteta njenega nastopa leži ravno v spretnem uravnavanju dramatične geste, ki se nikoli ne razbohoti v pretirano ekspresivnost in povednost. To Laurie spretno dosega tako na interpretativni ravni glasu, kot v glasbi sami. Žal se ta moment v sami celoti nastopa kaj kmalu izgubi skozi nepotrebno rahljanje zgodbe. Skozi zdrs v zasebno nam poda sicer povsem simpatično štorijo o, v New Yorku med muskontarji in v umetniški sceni dobro znani njeni pokojni psički, ki je imela svojega učitelja, pardon, trenerja klavirja. Je že res, da je v edinih projekcijah Laurie Anderson prikazala žival kot ustvarjajoče, umetniško bitje, nenazadnje je v zadnjih letih v Avstraliji priredila koncert za pse, a hkrati so te štorije tudi razlog, da jo nekateri umevajo kot ekstravagantno umetnico v slabem pomenu te besede.

Ta ekstravagantnost se v njeno delo vpenja preko pregovorno inovativne in drzne uporabe tehnologije. Tega v 'Dirtday' ni bilo niti za odtenek, pravzaprav smo bili priča ravno nasprotnemu, precej duhomornim, skrajno predvidljivim elektronskim zvočnim krajinam kulisnega značaja, ki so barvale pripoved v njenem narativnem loku in nič več. Edini, spet nepotrebni del je bil del, ko je Andersonova odpela pesem preko malega zvočnika v ustih. Tega se drugače uporablja za učenje jezikov ipd. med spanjem, ki ga ob tem postavimo pod blazino. Zvočno in izvedbeno, tudi v kontekstu pripovedi je izpostavil zgolj eno- ohranjanje neke podobe v javnosti, podobe umetnice, kot jo poznamo. V tem smislu je bila na odru dvorane Tabor Laurie Anderson zgolj Laurie Anderson, sestavljena iz lastnih klišejev in elementov, ki so jo skozi preteklo delo v polju umetnosti vzpostavili kot Laurie Anderson in nič več, 'Dirtday' pa zgolj ena etapa v njenem bogatem opusu, ki v njem ne bo pustila globjih sledi, še posebej če ga postavimo ob bok njeni lanskoletni povratni plošči 'Homeland'. Tako pa je bil žal 'Dirtday' zgolj prijeten nastop in večer za izborne in izbrane okuse, kar seveda na kritično misel, ki se vpenja v delo samo, meče precej motno in slabotno luč. Očitno tudi fosfeni težko predrejo blato, v katerega se trenutno pogrezamo ...