Lysistrata, Body Says No

Lysistrata, Body Says No

Recenzija dogodka
24. 6. 2019 - 14.30

* foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška
Kino Šiška, Ljubljana, 20. 6. 2019

 

Kino Šiška je na misiji, da v svojo manjšo dvorano, v Komuno, pripelje čim več manj znanih, a zanimivih glasbenih skupin. V četrtek, 20. junija, so tako gostili post-hardcore, ali kot zase sami pravijo kar post-everything, trojec iz jugozahodne Francije, Lysistrata. Band je od svoje ustanovitve leta 2013 izdal peščico albumov in EP-jev ter prejel kar nekaj glasbenih nagrad. Kljub temu pa menijo, da bo album, ki bo izšel jeseni, šele njihov pravi prvenec. Ustvarjen bo namreč bolj premišljeno in ne bo le kolekcija ohlapnih komadov, namenjenih predvsem za igranje v živo. Na program večera pa so organizatorji vpisali še domače alternativne rockerje Body Says No, bend, za katerega bi lahko stavil, da ste zanj že slišali, saj se zadnje čase pojavljajo kot predskupina na bolj kot ne vsakem drugem dogodku, če nekoliko karikiramo.

Koncert se je začel približno pol ure kasneje, kot je bilo napovedano, verjetno v upanju, da se bo pojavilo večje število ljudi. Ko se nas je v dvorani nabralo približno deset, vključno s toncem in lučkarjem, so Body Says No začeli s svojim nastopom. Majhna udeležba jih ni vidno zmotila in hitro so se vtirili v svoj groove, kar je čisto pričakovano, gre le za postavo glasbenih veteranov z vseh koncev naše glasbene scene. Pretežno preprosti, a izjemno udarni ritmi bobnarja Blaža Kocine so v tandemu z Drašlerjevimi ravno prav kompleksnimi basovskimi linijami ustvarili izvrstno podlago, na kateri sta Ukmar in Mavsar lahko gradila svoj kitarski zid zvoka. Mavsarjevi podelayani in nareverbani vokali so dodali tisto piko na i, da ja bila njihova zvočna podoba popolna za odboj. Modeli niso igrali nič kaj zadržano, čeprav nas je v publiki stalo le kakih dvajset. Takšna brezkompromisna drža je povzročila kar nekaj počenih strun, vendar nobenih težav. Body Says No so kitare kar neopazno menjali in ko se je njihov visokooktanski set bližal koncu ter s tem crescendu, so letele naokoli, čez vse je cvilil feedback in Mavsarju je počila še ena struna, za katero je kitaro nato obesil pred ojačevalec, da je ja še bolj piskalo.

Po krajši pavzi, ki je sledila, so iz notranjosti Šiške začele utripati luči, publika se je začela premikati v dvorano, čas je bil za Lysistrato. Občinstvo je zdaj v malo večjem številu predstavljalo prav zanimiv presek ljudi, kljub temu namreč, da smo prišli poslušati posthardcore mladince, si je koncert ogledalo presenetljivo veliko starejših obiskovalcev. Skratka, občinstvo ni bilo zares kar smo si predstavljali vnaprej, morda pa se je tista ciljna publika odpravila na koncert zasedbe Black Lips naslednji dan ali pa je izpitno obdobje tisto, ki mu lahko pripišemo krivdo. Ljudi na koncertu ni bilo veliko, vendar so bili prisotni osredotočeni na koncert. Mogoče je iz vsega občinstva svetil le en telefon, kar je dandanes kar dosežek.

Vrnimo pa se zdaj k Lysistrati in njihovemu nastopu. Postavitev na odru je bila neortodoksna, bobni so bili tam, kjer pač bobni vedno so, kitarist in basist pa sta si oder preuredila tako, da je spominjal prej na prostor za vaje kot kaj drugega. Nista gledala v publiko, temveč sta mikrofone obrnila tako, da sta gledala eden proti drugemu. Če je bil koncert Body Says No brezkompromisno glasen, so Lysistrata vse skupaj še eksponentno navili. Bobni so v kompleksnejših ritmih gibko spremljali na trenutke skoraj mathrockovske kitarske linije, bas pa je s svojim umazanim zvokom celotni stvari dal na nečem stati. Obveznosti nosilnih vokalov sta si delila bobnar Ben Amos Cooper in kitarist Théo Guéneau, v veliki večini pa so se v mikrofone drli kar vsi trije, vključno z basistom Maxom Royem, kar je bendov izraz zasičilo in mu zagotovilo tisto prvinsko kvaliteto, ki jo ljudje iščejo v takšni glasbi. Preigravali so pretežno stare komade, med katerimi pa se je znašel tudi kakšen nov z njihovega še ne izdanega albuma, ki pride jeseni. Ti, novejši, so bili občutno bolj premišljeno napisani, sestavljeni iz več delov ter zgrajeni na podlagi bendovih najmočnejših kvalitet. Taka kvaliteta Lysistrate je  nedvomno njihovo obvladovanje dinamike zvoka, ko mojstrsko drsijo iz hrupnih delov dretja v nežne kitarske pasaže, ki te prijetno presenetijo in ob katerih se kar malo zamisliš - od kod pa zdaj to? -, a še preden misel zaključiš, že stojiš spet sredi vrtinca hrupa in visoke energije.

Ko so Lysistrata z odra naznanili zadnji komad, je občinstvo malo požvižgalo, češ igrajte dlje. No, ... zadnji komad se je nato prelevil v hrupen jam, ki se je vsaj 15 minut stopnjeval v vse višje decibele. Konec je lepo zrcalil tudi nastop uvodnih Body Says No in je res utemeljil, zakaj je bil to dober programski pairing. Kitarist je na popolnoma enak način kot Ukmar kitarski vrat zapičil v tla, medtem ko je basist tekel po prostoru med občinstvom - prostora je imel seveda dovolj. V spodnji dvorani Kina Šiška so železni tramovi, ki držijo luči in zvočnike. No, med te je kitarist za konec zatlačil svojo rdečo fenderjevo kitaro, ki pa je takoj spet padla na tla. Lysistrata so se poslovili in ljudje so zapustili prostor.

Na takšnih koncertih je najbolje, kadar je udeležba številna, a tokrat žal ni bilo tako. To težko očitamo skupini, vsekakor pa lahko pohvalimo odlično odigran koncert, kljub majhnemu številu obiskovalcev. Če imate možnost Lysistrato ali Body Says No ujeti še kje drugje, vam to toplo priporočamo, obe zasedbi sta namreč pravi mojstrici hrupa.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.