Memowu

Memowu

Recenzija dogodka
15. 7. 2016 - 17.30

Gala Hala, 14. 7. 2016

 

Tedni nam tudi poleti prinašajo četrtke, Gala Hala pa jih še vedno z veseljem barva v domorodne odtenke. Julija so namreč na sporedu kar trije večeri koncertne serije Domorodni četrtki, kar lahko morda nakazuje sorazmerno živahnost scene, kot lahko sama vsebina koncertov morda nakazuje trende te scene. Če se po eni strani še vedno pogosto slišijo posodobljeni derivati alternativnega rocka devetdesetih, se po drugi strani tu in tam pojavijo tudi producenti pri nas redkeje slišanih vrst sodobne elektronike. Svoj trip-hop je januarja na oder Gale prenesel duo Liamere, junija je svoj album predstavil eksperimentalni beatmaker Čunfa, včeraj pa smo imeli priložnost videti in slišati svež ljubljanski projekt Memowu.

Brina Vidic in Sai Pan ustvarjata chillwave elektroniko, ki mestoma zveni kot trip-hop, downtempo ambientalni pop in še kaj, a naj to razmetavanje z nazivi žanrov služi predvsem orisu zvočne samosvojosti dvojca. V tem smislu torej Memowu ni prav nič domoroden, sicer pa s kakšnim delom spomni na indie elektronske projekte tipa XXYYXX, Purity Ring ali pa kaj z založbe Ghostly International, čeprav svoje bistvo zares črpa prav iz svoje originalnosti. Gre torej za tiste vrste projekt, ki opisovalce sili v uporabo tujk in v prevpraševanje lastnega glasbenega izrazoslovja.

Praktično vsa glasba dua prihaja in je tudi sinoči prihajala izpod Panovih prstov, ki tapkajo po 16-gumbnem samplerju. Pri tem je Pan brez dvoma spreten, a je tovrstno vzdrževanje celotne zvočne podlage težka naloga, kar je v živo hitro očitno. Težavni so lahko predvsem prehodi med deli pesmi, ki včasih niso najbolj gladki, kar hitro podre strukture skladb. Te so nasploh pogosto nadvse krhke in ohlapne ter predstavljajo le zbirko beatov, med katerimi poplesuje vokal Brine Vidic. Tudi ta je sam po sebi dober in je bil v pravih trenutkih ravno prav manipuliran, a je mestoma ostal neizrazit in aritmičnim skladbam ni zares vdihnil življenja.

Posledica duove sorazmerne odprtosti je drsenje iz skladbe v skladbo, pri čemer je bila vsaka pozabljena hitro po zadnjem beatu in po koncertu v glavi ni ostala praktično nobena melodija. Ob tem je seveda potrebno razumeti, da je svojevrstna ambientalnost in ohlapnost namerna in se v njej skriva bistvo zvoka Memowu, a brez koherentnih skladb takšen zvok hitro izpade kot hipsterska modna muha. Večino časa vsaj včeraj niti beati niti vokali pač niso bili tako prelomni, da bi zares nadomestili odsotnost ritma in melodije.

Stvar je sinoči vendarle zazvenela bolj obetavno, ko so beati postali hitrejši in agresivnejši in je hkrati tudi vokal deloval bolj samozavestno in prepričljivo. Nekateri komadi, ki so bolj konvencionalno trip-hopovski ali pa se celo ne sramujejo pop in r'n'b ritmičnosti, so zbrane hitro pripravili do poplesavanja, pa ob tem duu niso odvzeli njegove avtentičnosti. Dober primer tega je naprimer komad Bodies.

Potrebno je seveda spomniti, da je duo skupaj prvič nastopil šele spomladi in je vsako ocenjevanje njegovega nastopa še vedno malce nehvaležno in morda tudi nepošteno. Gre za svež projekt, ki je šele na začetku svoje poti in ob katerem smo neizogibno vsi usmerjeni predvsem v prihodnost. Del te prihodnosti bo že avgustovski nastop z avstrijsko indie-pop dvojico Leyya, še prelomnejši pa bo letošnji Klubski maraton, ki bo resneje pokazal, iz kakšnega testa Memowu zares je. Sinoči je skozi 40 minut in še kratek bis materiala malce megleno že nakazal smernice svoje zvočne in vizualne estetike, a se utegne pri eksperimentalni naravi dvojice v vsakem primeru do jeseni še marsikaj spremeniti. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.