METALDAYS 2015

METALDAYS 2015

Recenzija dogodka
27. 7. 2015 - 17.30

Sotočje, Tolmin, 19. - 25. 7. 2015

 

''What Else Matters?'' je ustrezen slogan festivala Metaldays, ki je tudi letos postregel z dobrim tednom hrupnega in zabavnega dogajanja. Preživeti teden dni na festivalu ni mačji kašelj, ko pa je temperatura skoraj 40 stopinj Celzija in to skorajda vseh sedem dni, potem lahko samo rečemo, da so sami bogovi metala postavili park, Sočo in Tolminko na res priročno mesto.

Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da je kljub bogati ponudbi festivalov v tem delu Slovenije, kot so Punk Rock Holiday, Sajeta, Riversplash itd., prav Metaldays tisti festival, ki je zadevo postavil na svetovno mapo, ki ga nekako najbolj oblegajo tako mediji kot vse žive inšpekcije, in tisti, s katerim krajevna skupnost mesta Tolmin in bližnje okolice zasluži največ. Zato niti ni čudno, da lahko na vsaka dva metra zasledite ''metal grill'', ''metal bar'', da še iz tako najbolj šminkerske gostilne grmi Panterina diskografija in da je klasična pojava, ki jo vidite na ulici, dolgolasa, oblečena v črno, opečena od sonca, a se je še vedno sposobna zadreti Slayer na ves glas!

Sam Metaldays festival je ob glasbi ponujal še paleto drugih stvari, kot recimo ''moške v tangicah'' oziroma beach volley tipov, ki ne bi smeli nositi tangic, topless badminton, letos so imeli tudi jutranji fitnes in celo dopoldne slikanja, medtem ko ste si v samem mestu lahko ogledali še razstavo zmagovitih fotografij lanskega metal foto natečaja. Izven Tolmina pa itak lahko obiščete Tolminska korita, se kopate v Nadiži, greste uživat v osvajanju rek ali paraglidingu, ponujajo se kolesa itd. Med koncerti se je folk z veseljem seveda najbolj hladil v lokalnih gostilnah ali na obali, kjer smo poleg standardnega kopanja lahko uzrli kar nekaj spektakularnih predstav, kot je bil napad piratov na turistični čoln, ki je požel salvo smeha! Zvečer seveda klasični striptiz, obvezne karaoke in DJ-ji, ki bi počasi že lahko osvežili playlisto. A na Metaldays seveda pridemo zaradi – bendov!

In letos se je skozi 5 koncertnih dni (plus dodatnih 3 dni warm-up partyjev v baru Pr' Črvu) odvilo kar nekaj koncertov tako znanih kot manj znanih skupin. Zaradi ekstremnih temperatur je seveda dogajanje na glavnem odru zahtevalo svoj davek, saj so le redki zdržali poln udar sončeve energije v razgrete in mačkaste glave, a okrog šeste večerne ure so tudi tu množice preplavile vse kotičke. Poznejši zaključek dogajanja na malem odru (vsak dan ob 03:15, enkrat pa celo ob 04:00) je tudi zahteval kar močne mišice, saj je povprečno gledanje bendov na obeh odrih časovno skupaj zneslo skoraj eno lepo delovno izmeno, torej 8 ur! Temu primerno seveda tudi ta recenzija ne bo pokrila vseh bendov, bo pa pokrila tiste, ki so res zaznamovali dogajanje. Pa začnimo s ponedeljkom.

Prvi pravi omembe vreden bend v ponedeljek je bil kanadski speed metal trio Anvil, ki je svojo pot začel že zelo dolgo nazaj in ki je, kot smo lahko videli v srce parajočem dokumentarcu The Story Of Anvil, nekoč lahko – kar se popularnosti tiče – stal ob boku Judas Priest, Scorpions, Metallice ipd. In prav tako so Anvil delovali – ponudili so gigantski show ob šestih popoldne. Neusmiljeni speed metal napad, poln pristnih vokalnih fušev, je bil iskren in tudi zabaven – poleg odličnih komadov tako iz novega obdobja, kot klasičnih začetkov, smo lahko občudovali predvsem šale vokalista Lipsa, ki je norčevanje iz rock klišejev prenesel na čisto nov nivo, da dejanske kitarske masturbacije – v enem komadu je igral solaže z vibratorjem namesto s trzalico – sploh ne omenjam.

V klasični maniri so se predstavili progresivni rockerji Queensryche, ki igrajo perfektno, a so v živo tako zanimivi kot slaba bundesliga čupica prepitega švabskega thrasherja. Ponudili so vse, kar se od njih pričakuje, a po Anvil in Devinu Townsendu delovali precej mirni. Omenjeni kanadski Devin Townsend Project je ponudil novo dozo norega genija, saj se je sam gospod Townsend odločil narediti pravi metal žur in se norčevati iz vsega, kar je metalu svetega. Na srečo lahko humor podkrepi z razgibano setlisto svojih raznih glasbenih inkarnacij, ki začuda druga ob drugi zvenijo zelo naravno in kot del navidezno iste celote. Da kitare, ki ima vgrajen svoj ''smoking machine'' ne omenjam. Večer so najprej začeli zaključevati ameriški industrialni groove mogotci Fear Factory, ki so imeli res odlično setlisto, instrumentalno tight as fuck nastop, le vokalno so pešali. Burton C. Bell iz nekega razloga že tretje desetletje delovanja benda bodisi ne razume, zakaj se je treba vokalno ogreti, bodisi je preponosen, da bi uporabil auto-tune napravo bodisi noče žicati samplerista Johna Beechleya, naj mu preprosto ponudi clean vokale kot playback tracke – rezultat je loterija, ki ob kruljenju in kričanju izpade zmagovita, ob clean vokalih pa včasih super, večkrat pa katastrofalno. Na srečo so se komadi bolj ukvarjali s kruljenjem kot pa petjem. Seveda teh težav niso imeli angleški metalci Saxon, ki kljub dobrim petim križem delovanja vsaj treh od petih članov, kažejo, kako se zadevi streže. Heavy metal napad je bil popoln, tako vizualno kot zvočno. Vokalist Biff grmi tako, da nam je skoraj nebo padlo na glavo, medtem ko sta predvsem kitarista paša za ušesa, saj tako žagata kot solirata, kot se šika. Setlista je bila best of, a kljub konstantnemu igranju Saxon še vedno zvenijo smiselno in pomembno, ne pa sami sebi namen. Na drugem odru smo uspeli ujeti uničevalsko napadalne Angleže Malevolence, ki bi lahko s svojo verzijo metalcora porušili stene bližnjega hotela, srbske post nekaj Consecration, ki so bili preveč mili za moja ušesa, eksperimentalce Blutmond, ki so presenetili z zelo dobro implementacijo saksofona v distorzirani kaos, zelo zanimivi so bili nemški blekkerji Dark Fortress, le redki pa so še uspeli ujeti s pirotehniko podkrepljen nastop domače Noctiferije, ki si res zasluži spet napasti glavni oder omenjenega festivala.

Ko ste na večdnevnem festivalu, ob vseh žurih in lepem vremenu ne gre drugače, kot da vpeljete določene rituale, recimo posedanje na točno določenem placu, prehranjevanje ob določeni uri, plavanje v Soči itd. A zato so menjave lepo potekale na odru. Glavni oder so zasedli bluesovsko in rockovsko prepojeni Blues Pills, ki so bili zanimivi, dinamični in udarni, a je del benda žal tudi podlegel neusmiljenemu udaru sonca. Sledila je daljša pavza, saj so portugalske mračnjake Moonspell bojda zaradi zamujanja Dream Theater prestavili na mali oder, tako da je šele okrog 20h, ko je razgreto ozračje pomiril veter bližnje nevihte, oder zasedel kitarist Zakk Wylde z zasedbo Black Label Society. Nekdanji Ozzyjev varovanec in zadnja leta edini pravi kandidat za naslednika Dimebaga v morebitnem Panterinem reunionu, z zasedbo Black Label Society napada odre že dobri dve desetletji. Tako je samozavestno stopil na oder Metaldaysa in postregel s komadi, ki resda rohnijo iz vseh prižganih Marshallovih ampov na odru, a sčasoma postanejo prav monotoni, Zakkov vokal, ki spominja na slabo kopijo Jerryja Cantrella pa tudi nič kaj pripomore k boljšem vzdušju. A vse to bi se dalo preživeti, če ne bi možakar totalno padel v solo točke, tako da sem v eni točki jedel večerjo na bližnjem štantu, medtem ko je možakar kar igral in igral solote in ni končal še dolgo po tem, ko sem jaz spravil vase precej velik obrok. A kitarijade z Zakkom ni bilo konec, saj so sledili progresivci Dream Theater, ki so ponudili zvočno perfekten, vizualno pa zelo privlačen nastop. A za headlinerja metal festivala ta bend preprosto ni. Preveč pussy, če me razumete. Vsi igrajo super, vse je brez napak, vsak ima svojih pet minut in še več na odru, a vse skupaj je en velik ZEH. Kar so seveda v svojo prid obrnili ameriški death metalci Cannibal Corpse, ki so ponudili setlisto, sestavljeno iz komadov z vsake plate, pri tem ponudili še nekaj humornih vložkov, a poleg tega izvedli še čvrsto in brutalno odigrano death metal klanje. 

Drugi oder so medtem napadle brazilske thrasherke Nervosa, ki so igrale res živo in dobro, kar je publika takoj nagradila s konstantnim norenjem. Sledili so portugalski Moonspell s preglasnim nastopom, a zelo dobro in razgibano setlisto, ki nas je peljala v gothic metal ali pa kraljestva blacka in celo folka. Zaradi spremembe line-upa sem žrtvoval ogled nastopa avstrijskih Shirenc Plays Pungent Stench, smo pa zato uživali v nastopu nemških power metalcev Sacred Steel, ki bi si lahko zaslužili več ljudi, veliko energije pa je bilo potrebno, da ste ostali budni ob progresivnih avstralcih Ne Obliviscaris, se pa je splačalo do treh zjutraj čakati ameriške thrasherje Hirax, ki so spet udarili z vso močjo in pobili še tiste zadnje junake, ki so noreli pred odrom.

Dogajanje je torej bilo pestro, a šele v sredo je postalo res ubitačno, ko so temperature dosegle višek. Tako na odrih kot nad in okoli njih. Glavni oder so najprej napadli domači Mephistophelian, ki so težko zdržali naval vročine ob treh popoldne, a vseeno preživeli. Kasneje so precej lažje thrashali ameriški Death Angel, ki so bili le uvertura v bombastičen nastop Sepulture, ki slavi 30 let obstoja in je ponudila za prste obliznit dobro setlisto, spotlight pa je odnesel bobnar Eloy Casagrande, ki je preprosto žival. Nato smo največji kaos doživeli s Hatebreed, ki so bili zmagovalci večera tako z dolgo setlisto, kot najboljšim odzivom publike. Accept so bili zelo dobri, a skorajda sterilni, medtem ko so angleški kultni death metalci Carcass izvedli stelarni show, v katerem je frišni material odlično stal ob boku klasikam. Le kakšnega človeka več pod odrom bi si zaslužili. Drugi oder so okrog šeste ure zasedle domače Mist, ki imajo veliko podporo, a nekako še vedno šlampasto izvedejo nastop, domači Paragoria pa so udarili res dobro in groovy. Rockerski Norvežani Audrey Horne so razplesali prisotne, prav tako so bili precej dobri folkovsko obarvani Kampfar, le težko pa smo dočakali kultne akterje NWOBHM-scene, Blitzkrieg, ki pa so kljub pozni uri pokazali, zakaj je Metallica tudi njih vzela za očiten vzor.

V četrtek se je že čutilo, da teden počasi jemlje svoj davek, na srečo pa se je sonce vsaj malo umaknilo oblakom. Bojda smo imeli tudi srečo, ker na je zgrešila baje precej obsežna in nevšečna fronta, a s tem se nismo ubadali, ko so oder zasedli ameriški težaki Crowbar, ki so bili res heavy in glasni, a nekako bolje delujejo v manjših placih. Švedski sleaze rockerji Hardcore Superstar so bili v svojem nastopu precej podobni ameriškim Steel Panther – torej polni klišejev, šal in norčevanj ob precej dobri glasbeni podlagi, a fokus večera so bili švedski melodični metalci Arch Enemy, ki tudi z novo pevko obvladajo svoj posel več kot zelo dobro, k temu pa pripomore tudi session kitarist, a legenda ameriške scene, Jeff Loomis. Le pevka Alisa Gluz-White ni še dorasla mogočnosti svoje predhodnice, tako da je do zadnjega kotička poln avditorij dobil predvsem zelo načrtovan in sterilen nastop. Pol manj ljudi so ob svojem prvem nastopu v Sloveniji imeli metalcorovci Unearth, a zato niso bili nič slabši. Zato pa je drugi oder zmagal predvsem s kanadskimi heviči Striker, ki so bili res prodorni, mračni; navidez monotoni in totalno hladni Finci Archgoat so tudi pocufali vse živo, a niso imeli niti za burek proti grškim black metalcem Rotting Christ, ki so res spektakularno pokazali, kako se streže zadevi.

Zadnji dan je do zadnjega trenutka ostal zelo zanimiv. Počasi se je že čutilo, da se folk pripravlja na odhod domov. Nekateri so še vztrajali pri konstantnih žurkah, drugi so počasi izvajali detox in pakirali šotore in potovalke, a vsekakor smo vsi skupaj imeli še kaj za videti. Glavni oder sem opazoval šele pozno, saj sem pred nastopal z dvema bendoma na drugem odru. Tako sem šele ob devetih stal in čakal na Kataklysm, ki so bili res udarni in dobri, a težko je sprejeti dejstvo, da je ta bend vse bolj metalcore in vse manj death metal, pa tudi sam šov deluje nekako zrežirano in bolj spominja na uro aerobike kot pa koncert. Kljub temu komaj čakam na njihov nastop v Ljubljani januarja 2016. Poljski Behemoth so gotovo imeli zrežiran, a še vedno pristen nastop, saj so ob promociji plošče The Satanist ponudili tudi zelo zanimiv odrski teater, ki je ob ognju, dimu, satanističnih chantih in gorečih križih ponudil še skorajda ritualističen nastop, ki so ga na srečo obeležili komadi, ki jih ne igrajo prav pogosto. Odličen bend za odličen zaključek dogajanja na glavnem odru. K nam se vračajo 14. 2. 2016 z Inquisition, Abbath in Entombed AD. Drugi oder so popoldne recimo super zgrindali italijanski Chronic Hate, tapravo treš pankačino pa so izvedli ameriški Toxic Holocaust. They nuked the cross, alright! Zelo dobro so udarili The Black Dahlia Murder, katerim pa sem zaradi utrujenosti že stežka sledil, težki dumači Year Of No Light pa so ubili še zadnje atome energije – drugače gre za res dobro, zvočno zelo močno zasedbo, ki si jo bo treba ogledati kje drugič.

Festival je kljub visokim temperaturam in določenim slabostim, kot so precej visoke cene hrane in pijače, bil prikaz, kako je treba stvar organizirati in izvesti. Tudi sama precejšnja čistost kampa in festivalskega področja je hvalevredna, le kakšno pogostejše pucanje dixijev ne bi škodilo, še posebej ob tako visokih temperaturah. Za naslednje leto so organizatorji že napovedali nastop zasedb Kreator, Septicflesh, Varg, Einherjer, Insomnium, Krisiun in drugih, tako da je obisk skorajda spet zagotovljen.

 

Za zaključek citirajmo še neuradno himno dueta Metalna mačka z našega bratskega Radia Marš: ''Bilo je lepo … in metalci.''

 

Uradni trailer
NEURADNA himna Metaldays (duo Metalna mačka)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.