Morphosis

Morphosis

Recenzija dogodka
21. 10. 2012 - 14.00

Morphosis - Klub K4, 19. 10. 2012

Ni še minil mesec, odkar smo v klubu K4 imeli priložnost slišati epski set newyorškega podtalnega techno heroja Davida Sumnerja alias Function, ko se je na povabilo Gumitwista minuli petek tam znašel libanonski posebnež Rabih Beaini, techno sladokuscem bolj znan kot Morphosis. Producent, za katerega se pojavi občutek, da se premišljeno izogiba preveliki pozornosti, in didžej, ki raje kot na elektronskih masovkah plošče vrti stotim glasbenim entuziastom. V to kategorijo nedvomno sodijo tudi redni, o klubskih trendih dobro poučeni obiskovalci štirke, je pa res, da nas najbrž ni bilo veliko takih, ki bi - predvsem skozi Beainijev techno pedigre – pričakovali set, kot ga je serviral v noči s petka na soboto.

Morphosis po popularnosti ne sodi v prvo linijo techno zvezdnikov, je pa s svojo (zvočno) drugačnostjo dobro znan predvsem publiki, ki ceni izvirnost in širjenje žanrskih okvirjev. Med najbolj referenčnimi imeni njegovih sodelavcev najdemo techno minimalista Marcela Dettmanna, krautrockersko legendo Dama Suzukija in detroitskega elektronskega pionirja Anthonya Shakirja - ta je svojo glasbo objavil pri Beainijevi znamki Morphine Records. Beaini si je prve glasbene izkušnje kot didžej v zgodnjih devetdesetih nabiral v rodnem Libanonu, potem pa ga je glasbena radovednost pripeljala v Benetke, kjer je ob prelomu tisočletja objavil svoje prve plošče. Sodeč po odzivih njegovih tifosov - ki jih sicer ni nujno veliko, so pa glasni -, je Beaini na italijanski sceni dobro znano ime in pravzaprav stereotip v italijanskem klubskem podtalju izjemno priljubljenih  mestnih glasbenih junakov. Povedano drugače; če se znajdete na elektronskem festivalu v kakšnem večjem italijanskem mestu, je velika verjetnost, da boste tam srečali domačine, ki so bolj kot zaradi zvezdniških tujcev tam zaradi svojih lokalnih ljubljencev. Producenti in didžeji pa jim to vračajo z angažiranimi seti, v katerih vedno znova iščejo zanimive pogruntavščine in seveda muzike. In tak set je Morphosis skuhal tudi v štirki.

V intervjujih Beaini rad govori o glasbi, ki je tako ali drugače vplivala na njegovo ustvarjanje. Rad ima orientalsko in afriško glasbo, odraščal je z glasbeno tradicijo bližnjega vzhoda, spoznaval plesno elektronsko glasbo v njenem najbolj ključnem obdobju. Navdušujejo ga John Coltrane, Sun Ra, Jeff Mills in eksotični terenski posnetki znamke Sublime Frequencies. Poučeno brskanje po glasbeni preteklosti in njeno prepletanje s sedanjostjo je seveda precej priljubljeno početje številnih producentov elektronske glasbe. Je pa med njimi malo takih, ki bi znali ta racionaliziranja skozi svojo glasbo materializirati tako spretno, kot to uspe Beainiju. Pa naj si bo to na studijskih posnetkih, v live actih ali v izboru vinilov, pri katerem se je v petek izkazalo, da je daleč stran od tega, kar običajno razumemo kot live act ali set v Abletonu.

Iz minute v minuto je postajalo bolj jasno, da Beaini tako rekoč spontano ustvarja enotno kompozicijo z glavo, hrbtenico in repom. Zvočna in ritmična raziskovanja, izluščena iz starejših in novejših elektronskih produkcij, je mojstrsko spletal v nekakšno retro-futuristično techno izkušnjo. Harmonije, ki jih je krojil s spajanjem subtilnih, atmosferičnih linij, so spominjale na bližnjevzhodne glasbene tradicije. Vselej zagruvano lovljenje nenavadnih ritmov je oporo iskalo v afriških muzikah. V dekonstrukciji skladb, tudi free jazz verjetno še ni bil dosti bližje elektronski plesni glasbi. Set pa je bil nenazadnje podčrtan še z nezgrešljivim mehkobnim pulzom in repeticijo, ki nista pustili dvoma o Beainijevi navezanosti na techno. Sama od sebe se je ponujala primerjava s tem, kar je v svojih časih denimo počel pionirski dvojec Drexciya, pa čeprav je bil v Beainijevem setu zvok močno posodobljen. Razlika je le ta, da techno tokrat ni odmeval iz globin Atlantika, pač pa iz zaliva na vzhodni strani Sredozemlja.

Za štirko precej zadržan odziv publike je lahko pomenil le dvoje. Bodisi to, da se je v Beainijevi glasbeni avanturi preprosto izgubila, ali pa v setu preprosto ni našla dovolj trdne »four-to-the-floor« opore. Toda kakorkoli že, Beainija migriranje publike med malim in velikim plesiščem ni zmotilo. Čeprav mu z daljšimi sklopi plesne repeticije bržkone ne bi bilo težko zanimirati obiskovalcev, je ostal pri svoji strategiji, s katero je pokazal, da je techno lahko tudi mnogo več kot zgolj glasba za lovljenje plesnih korakov.

Nastop Morphosisa v klubu K4 si je ogledal Goran Kompoš.

Morphosis @ theFRAG 19. 11. 2011
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness