Nate Wooley kvintet

Nate Wooley kvintet

Recenzija dogodka
20. 3. 2014 - 16.00

Klub Cankarjevega doma, 18. 3. 2014

 

Ko je ameriški trobentar Nate Wooley med glasbeniki naredil raziskavo o pomenu besede “jazz”, je prišel predvsem do dveh spoznanj: da si je njeno pomensko polje nemogoče zamisliti brez improvizacije in navezave na tradicijo. Ne glede na to, kako obe komponenti mislimo in vrednotimo, se redki glasbeniki v obe skrajnosti poglabljajo z enako vnemo. Pravzaprav je nekoliko presenetljivo, da je treba mednje vsekakor šteti tudi Wooleyja, enega izmed najbolj opevanih in izvirnih trobentarjev zadnjih let – Wooleyja nemara bolj pogosto kot s tradicionalnim jazzovskim idiomom povezujemo prav z njegovimi radikalnimi improvizatorskimi pristopi in genialnimi zvočnimi dekonstrukcijami. In čeprav smo ga pri nas že videli, je njegov torkov nastop v Klubu Cankarjevega doma ne le potrdil, da gre za enega trenutno najbolj vznemirljivih glasbenikov nasploh, temveč pokazal, da obvladuje celo širše izrazno polje, kot smo mogoče pričakovali.

Čeprav je svojo zasedbo na zadnjem albumu razširil v sekstet, je Nate Wooley tokrat nastopil s svojim osnovnim kvintetom, znanim tudi s prejšnjega albuma. Sestavljajo ga bobnar Harris Eisenstadt, kontrabasist Eivind Opsvik, vibrafonist Matt Moran in basovski klarinetist Josh Sinton. Kvintet si je za začetek koncerta izbral zanimivo in nekoliko nepričakovano izhodišče, ki ga je nato skozi celoten nastop angažirano reflektiral in dialektično utemeljeval. Med skladbe z obeh albumov je Wooley namreč vpletel tudi nekaj priredb Wyntona Marsalisa, glasbenika, za katerega bi si mislili, da Wooleyju niti ne more biti blizu.

Gesta je presenetljiva, tudi če vemo, da je Wooley z istim kvintetom letos odigral nekaj koncertov, posvečenih prav premisleku izročila Marsalisovih zgodnjih albumov. V tem je torej kar najbolj razvidna omenjena povezava s tradicijo, tokrat pač dvakrat posredovana – in vendar se Wooley, za razliko od Marsalisa, pravzaprav ni tako očitno navezoval na tradicijo Milesa Davisa in pa denimo Herbieja Hancocka, temveč je elemente modalnega post bopa presadil v povsem novo okolje, ne brez sorodnosti s projekti Mikea Reeda. V enem izmed spontanih komentarjev je Wooley tudi povedal, da je bilo odkritje Wyntona Marsalisa po intenzivnosti zanj podobno tistemu, ko prvič poslušaš Led Zeppelin; s to razliko, seveda, da je pri Marsalisu najbolj očitno, kako je njegova glasba na videz ponujala toliko možnosti, izkoristila pa ni nobene …

Z individualiziranim pristopom, ki je svojevrstna mešanica jasne melodike, virtuoznega razširjanja zvočnih meja trobente in stalne idiomatične izmuzljivosti, je Nate Wooley torej zagotovil še en navdušujoč nastop. Zaznamovale so ga različne vsebinske napetosti, porojene iz trenj med obliko in vsebino ali nepričakovanimi izraznimi zasuki. Ne da bi pristajal na vnaprej določene mejne točke, je Wooley spontatno prehajal med postbopovsko vzvišenostjo in abstraktno, neidiomatično improvizacijo. Obe skrajnosti je sproti dekonstruiral in pokazal, da ju zmore palimpsestno povezati v nekaj res individualiziranega in novega. Zato bi bilo za učinek celote nemara še najbolj primerno reči, da je šlo za nekakšno mehčanje oziroma fluidnost. Wooley skladbe s potrpežljivim preizkušanjem harmoničnih mej presadi na polje najbolj intimnega izraza, ki se ne pusti omejevati in se lahko razcveti kjerkoli. Na teh izraznih križiščih je raziskoval presenetljive kontrapunkte, ki so dopolnjevali melodije na meji obarvanega šuma in brbljanja, ki sta bila vedno neverjetno smiselno umeščena. Tako so bili prehodi med posameznimi stavki ali idiomi podobni popačenim, a nadvse sugestivnim preslikavam v razbitih ogledalih.

Končno je zvočni preplet vseh glasbenikov pozornost preusmerjal tudi v dojemljivost za globino. Posebnost Wooleyjeve zasedbe je med drugim v tem, da njeni sestavni deli ne tičijo preveč tesno skupaj, temveč so z odsotnim središčem povezani z neko tanko in dolgo nitjo. To na koncertu ni sugeriralo zvočne razpršenosti, ampak je, nasprotno, impliciralo širino izraznega polja, s katerega slišimo zgolj nekaj kar se da oddaljenih elementov. Včasih je šlo za zaostajanja in prehitevanja, drugič za stopnjevanja, zapletanja in razrešitve. Te elemente je lepo povzel izvirni solo Eivinda Opsvika na kontrabasu: igral je nežno, z občutkom, vendar je prav s tem sugeriral neke mogočnejše globinske tokove, ki povzročajo komaj opazne premike na gladini. In to so globine, v katerih se je v torek gibal celoten kvintet. Nate Wooley je s tem več kot dokazal, da mu trenutno ni para.

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness