Singapore Sling + Erotic Biljan & His Heretics

Singapore Sling + Erotic Biljan & His Heretics

Oddaja
25. 3. 2015 - 14.30

Menza pri koritu, 23. 3. 2015

 

Očitno ob ponedeljkih v Ljubljani ljudje niso preveč navajeni hoditi na rock'n'roll koncerte. Kljub temu, da se je v Menzi pri koritu obetal zanimiv rock'n'roll dogodek s psihedeličnimi učinki, je bilo v dvorani tik pred koncertom le nekaj najbolj zagretih oboževalcev garažnih rockovskih zvokov. 

Malo po enaindvajseti uri so oder zavzeli še vedno nabrušeni Zagrebčani, Erotic Biljan & His Heretics. Njihov »Screamadelic Garage Rock'n'Roll« nas navdušuje že dolga leta. Govorimo o zasedbi, ki si je oder delila s številnimi pomembnimi rockovskimi bendi. Njihov sloves sijajne koncertne zasedbe je pred leti zaokrožil tudi širše od okvirov Balkana. Albuma »Supersticky« iz leta 2007 in »H is For Heretics« iz leta 2010 sta požela številne pozitivne kritike in priznanja. V novem desetletju so se člani benda spopadali z vsakdanjimi življenjskimi problemi, tako da so vse manj nastopali, še posebej v naših krajih. Prav zaradi tega je bil včerajšnji koncert toliko bolj zanimiv. Kaj se je po petih letih zgodilo z »Erotiki«, je bilo ključno vprašanje. Odgovor je bil kaj kmalu na dlani. 

Bend še vedno seka pravi garažni rock'n'roll, nič manj energično, nič manj udarno kot pred nekaj leti. Na začetku so se predstavili s povsem svežim materialom, ki je nastajal v zadnjem, petletnem obdobju. Novi komadi morda niso tako nabriti kot njihove starejše skladbe, toda še vedno govorimo o pristnem garažnem rock'n'rollu. V prvem delu koncerta je bilo še čutiti momente napetosti v iskanju čim boljšega zvoka celotne zasedbe. V dvorani je bilo namreč dokaj malo ljudi, kar je posredno vplivalo tudi na celotno zvočno podobo pod odrom. Bend se ni pretirano obremenjeval s pomanjkanjem občinstva, temveč je iz komada v komad postajal vedno izrazitejši. Ritem sekcija je delovala zelo suvereno, prav tako ritem kitarist Screamin' Yeah Zhalac in še vedno energični frontman, Jura The Wildman, ki je zelo sproščeno vodil celotno zasedbo. Solo kitarist, Erotic Biljan, je s svojimi solističnimi kitarskimi linijami poskrbel za melodično dinamiko, ki se je nadgrajevala skozi celoten koncert. Bend je na koncu navdušil z razgibano verzijo komada »Valentine's Day Massacre« in udarno eksplodiral v svojem dodatku, ki se je zaključil z rušilno močjo skladbe »Rock'n'roll Revolution No. 5. Zagrebški garažarji so ponudili povsem korekten in na trenutke celo presežen nastop.

Sledila je temačna islandska neopsihedelija benda Singapore Sling. V uvodnem delu koncerta so se predstavili z novejšimi komadi, ki jih najdemo na lanskoletnem albumu »The Tower of Foronicity«. Bend je takoj dokazal svoj velik zvočni potencial. Ta je zgrajen na enostavni repetitivni ritmični sekciji, pretkani s temačnim, asketskim pristopom basistke. Na odru so se znašli kar trije kitaristi, med katerimi je izstopal vodja zasedbe, Henrik Björnsson. S svojo kitaro in temačnim, »napsihiranim« vokalom je skrbel za dinamično razgrajevanje, lomljenje in nadgrajevanje repetitivne ritmične forme. Kitarski hrup, ki nas je na trenutke oplazil, je bil blagodejen in fantastičen, brez tega bi se sicer zanimiva zasedba znašla v pretiranem repetitivnem krogu. Večno vračanje enakega bi lahko delovalo celo morbidno. Islandci so sicer že v prvem delu svojega nastopa zasvojili peščico občinstva. 

Dokaj lagodno se je prepustilo ležernemu poplesavanju ob čvrsti temačni zvočni gmoti, ki so jo skreirali spretni kitarski manipulatorji na odru. Singapore Sling so zasedba, ki hitro zleze v ušesa. S svojo tabletomansko energijo so občinstvo spomnili na zvočno opojnost kakšnih The Jesus and Mary Chain ali My Bloody Valentine, le malo pa je bilo v njihovem nastopu zvočnih odkruškov, ki bi priklicali v spomin kakšne The Cramps, čeprav smo tudi te ujeli, vendar le za kakšen moment, ko je Henrik minimalistično zategoval strune na svoji kitari ob izvajanju komada »Rockit«.

Po šestih studijskih albumih in številnih nastopih, tudi na velikih odrih, z zasedbami, kot so The Brian Jonestown Massacre, The Raveonettes ali The Warlocks, se je islandska zasedba razvila v super koncertno skupino, ki zna zelo spretno krmariti svoj nastop. Njihova brezbrižna hladnost in navidezna nezainteresiranost je dodobra razgrela pete nekaterim prisotnim. Celotna zvočna podoba benda je bila bujna in dobro strukturirana. Ne glede na repetitivno formo se je njihov nastop razvijal v smiselnem zvočnem zapletu, ki je vrhunec doživel na koncu nastopa, ko so začeli igrati komade z albuma »Life Is Killing My Rock and Roll«. Album je izšel pred daljnimi desetimi leti, a kljub vsemu lahko ugotovimo, da je to njihova najprepričljivejša stvaritev. To se je začutilo tudi na ponedeljkovem koncertu. Skoraj navdušili so s komadi, kot so naslovni »Life Is Killing My Rock'n'Roll«, sijajen in melodično bohoten »Curse Curse Curse« ali »Sunday Club«. In tu smo že pri obveznem dodatku rednega dela koncerta, ki so ga hladni Islandci izvedli zelo na hitro in brez vsake nepotrebne patetike. Definitivno so se dokazali kot dobra koncertna zasedba, ki ve, kaj počne, vendar v tandem z energičnimi, nabritimi garažarji, kot so Erotic Biljan & His Heretics, nekako niso najbolje sedli.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness