STILL CORNERS, JAKOB KOBAL

* foto: Nejc Ketiš/Kino Šiška
Kino Šiška, Ljubljana, 10. 5. 2019

Potem ko se je raja prebudila iz spanca po pestrem RŠ-evem praznovanju petdesetke in je večino svojega omotičnega časa preživela ob zdravljenju abrahamskega mačka, smo se v petek v večernih urah lahko prepustili zdravljenju ob mehkejših ritmih zasanjanega popa. Ekipa Kina Šiška je takrat gostovala synth-pop-ex-Sub-Pop dvojec Still Corners, ki se je domačemu občinstvu tokrat predstavil prvič … In občinstva je bilo veliko. Že ob prihodu na mesto večernega dogajanja smo bili priča množici obiskovalcev, ki so kraj dogajanja napolnili do razprodane kapacitete. Morda nas je vse skupaj spomnilo celo na koncert melanholičnih sopajdašev pocestnih zvenov Cigarettes After Sex, vprašanje, ali je bil tudi tokratni koncert predvsem mlačen, pa bo naloga nadaljevanja naše tokratne recenzije.

A uvodna ura dogajanja se ni osredotočila na sozvočja sintov, temveč je ozvočenje napolnil zvok kitare, bobna in čutnega vokala. Oder je prvi zavzel domorodec Jakob Kobal, ki tokrat ni klasično predstavljal svojih skladb v kompletni zasedbi ali zgolj sam na odru. Družbo mu je delal izjemno talentiran bobnar David Nik Lipovac, ki je Jakobovim zasanjanim štiklom vlil svež ton dramatične dinamike, občasno pa celo ščepec rockerskega razbijanja. Glasba idrijskega kantavtorja živi v odmevih ležernega prepevanja in melodičnega brenkanja ter vzbuja občutek brezbrižja v času s ščepcema naivnosti in melanholije.

Jakobovi solokoncerti, kakršne je mladenič uprizarjal v začetku svoje glasbene kariere, so na trenutke zveneli prepolni ležernih ritmov in tišjega preigravanja. Vse to je seveda v intimnem okolju lahko dobrodošlo in omogoči še najlepši vpogled v njegovo doživeto pesem. A tokrat so s preprosto nadgradnjo z bobnom njegove skladbe oživele z resnično dobrodošlo dodano zvočno dimenzijo. Slišali smo vse od počasnejšega folkovskega bedroom popa, ko je tolkalske plasti polnil le shaker, do razbijaškega indie rocka, ob katerem se je David Nik popolnoma prepustil tršim ritmičnim frazam. Ura uspešne mešanice tihožitja in razpaljotke je tako zagotovila buren in zaslužen aplavz ob zaključku.

Po kratki čikpavzi smo se vrnili pod oder katedrale, na katerem so v soju luči samevali bobni in klaviature, kmalu pa sta se pojavila tudi člana zasedbe Still Corners. Uvod je zaznamovala krajša verzija komada Welcome to Slow Air, ki se je nato kmalu prelevila v odrsko različico singla Black Lagoon. Hitro je bilo očitno, da glasba kitarista Grega Hughsa in vokalistke Tesse Murray lepo deluje tudi z odrskimi vizualijami. Vizualno je bil torej koncert učinkovito prikrojen tipični estetiki zasedbe, ki se giblje v zmesi neonskih odsevov temnih mestnih ulic in prašnih cest ameriškega zahoda iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tessin nežni vokal je deloval lepo kontrastno vpadljivosti njene bleščeče obleke in Gregov ostri, odmevni ton kitare je deloval kot zadimljen zrak, v katerem je svojo vlogo bìl njegov prefinjen smoking. V tem deluje omama njihove glasbe, zmes retro sintpopa z organskim alternativnim country zvokom odmevne kitare, vse okrašeno s pentljo nežnega ženskega vokala. Taka kombinacija pritegne številne posameznike, kar je bilo tudi ob količini obiskovalcev tokrat več kot očitno.

Zvočno podobo skladb je dopolnil tudi zvok akustičnega bobna, ki je preprostim ritmom njihove glasbe pridal močan udarec … morda na trenutke celo premočnega. Zasanjanost skladb The Photograph in Dreamlands se je ob premočnem udarcu bobna razblinila. Bolje pa je tak boben zvenel in krepko prispeval k udarnejšim skladbam, kot so Black Lagoon, Lost Boys, Horses at Night ter v drugi polovici komada The Trip.

Po dobri uri retrowaveovskih žalostink, kvazi nostalgičnih vizualij in občutka, da večer preživljamo v osrčju zakotnega bara nekje v seriji Twin Peaks, se je trojica nastopajočih poslovila, a se je po kratkem, toda glasnem aplavzu tudi že vrnila na oder. Ob najbolj zasanjani skladbi Wish smo prisostvovali zgolj originalni zasedbi dvojca, nakar se je spet priključil bobnar. Kot zadnjo pesem so odigrali verzijo skladbe Still Life zasedbe The Horrors, dokler se Still Corners niso še zadnjič zahvalili ter nas zapustili in nas nekoliko žalostne prepustili našemu času, a vseeno zadovoljne, ker nas bend ni zapustil s podobno mlakužo apatije, kakršne smo bili deležni ob koncertu Cigarettes After Sex.