Stiropor pres. Illum Sphere

Stiropor pres. Illum Sphere

Recenzija dogodka
16. 11. 2014 - 14.00

Gala hala, 14. 11. 2014

 

Konec tedna se je v Ljubljani mudil Ryan Hunn, bolj znan pod umetniškim imenom Illum Sphere. Še preden je v petkovi noči nastopil na drugem Stiroporovem klubskem dogodku v sezoni, se je ustavil tudi na Radiu Študent, kjer je v intervjuju najprej spregovoril o različnih ravneh svojega glasbenega udejstvovanja, kasneje pa je za poslušalce frekvence 89.3 FM v preredko oziroma praktično nikoli videni maniri pripravil še ekskluziven DJ-set. Glasbo za eno uro trajajoč miks za DJ seanso je namreč nabral kar in situ v radijski fonoteki! Nemalo didžejev se zna hvaliti z eklektičnim pristopom, a v praksi se meje eklekticizma le pri redkih raztezajo vsaj približno tako široko kot Hunnove.

Illum Sphere je tudi s perspektive glasbenega producentstva precej raznolik in dejaven, na kar med drugim kaže že pogled na pester nabor priznanih podzemnih založb, ki so mu na dosedanji ustvarjalni poti ponudile zatočišče. Da gre za posebnega gosta, torej ne pričajo le besede, s katerimi njegova lik in delo opisujejo na strani založbe Ninja Tune. Mimogrede, pri tej prebujajoči se velikanki je lansko leto dobil rezidentsko mesto, ki ga je v letošnjem letu še utrdil z relativno odmevnim dolgometražnim prvencem Ghosts of Then and Now.

Kljub temu, da tudi v producentskem smislu pušča vidno sled, pa v kontekstu nastopanja trenutno ne stavi na živo izvedbo, ki bi vključevala zgolj njegovo avtorsko produkcijo. Veliko bolje se počuti v vlogi glasbenega selektorja in na tem mestu velja poudariti, da je bil tudi petkov dogodek v Gala Hali DJ-večer. A DJ-večer z veliko začetnico.

Uvod je pripadel ljubljanskemu mojstru za mešalko, DJ Borki, ki je v skoraj triurnem setu med drugim nakazal, da bo noč v znamenju palete muzik. Čeprav so se vrata kluba odprla že okoli enajstih, se je prostor začel občutneje polniti šele po prvi uri. Borka je ves ta čas z gladkim, a vztrajnim privijanjem tempa skrbel, da so se obiskovalci ob vstopu v klub nemudoma priključili naraščajoče živahni vožnji po nizu glasb različnih stilov in obdobij. V svojem nastopu nas je tako popeljal od na začetku umirjenega, a zato nič manj groovy hip-hopa preko ritmov funka z mestoma polno mero toplih, analognih inštrumentalnih viž do diska, ki se je sčasoma prelevil v živahnejšega housy nečaka. Pred koncem je sledil še pospešek k sodobnejšim basovskim linijam, te pa so tik pred predajo štafetne palice omogočile varen pristanek na končni in hkrati začetni postaji – pri sočnih beatih hip-hopa.

Podobno kot na nekaterih drugih Stiroporovih dogodkih v Gala Hali je bil prostor tudi tokrat prilagojen naravi večera. Tako je DJ-pult tvoril sestavni del plesišča, kar je v smislu pretoka čustev med nastopajočim in publiko nadvse dobrodošlo.

Kot napovedano, je okoli druge nočne ure vajeti večera v roke prevzel Illum Sphere. Kljub pričakovanjem, da njegovega DJ-seta ne bodo zaznamovali zgolj nekateri tipi glasb, je že niz prvih nekaj pesmi še enkrat več pokazal, da gre besede o Ryanovem eklekticizmu jemati resno. V naslednjih dveh urah se je namreč praktično z vsako pesmijo in z mnogokrat neslutenimi zaporedji zamenjal tudi glasbeni stil. V nekem trenutku smo na primer lahko poslušali ritme reggaetona, v katere so iznenada vpadli mastni beati hip-hop presežka Flying Lotusa, Gng Bng; te pa je že par minut pozneje s svojim synth-basovskim arpeggio pulzom izpodrinil komad post-pankerjev Suicide, Ghost People. Hudo!

Naštevanje glasbenih žanrov, po katerih se je med DJ-nastopom sprehajal Illum Sphere, bržkone ni pomembno. Za dinamiko seta je bila veliko bolj bistvena spretnost, s katero si je utiral pot iz komada v komad in na nekoliko daljši rok med hitrostmi nekje od 90 do 125 udarcev na minuto. Poudariti velja, da eklektike ne gradi na principih digitalnega maksimalizma, saj komade v miksu pušča dovolj dolgo, da bi mu težko očitali prehitro skakanje iz motiva v motiv. Skoraj brez potrebe je omenjati, da pesmi v vseh smislih pozna do potankosti, kar je seveda predpogoj za suvereno didžejanje, a pri tolikšni raznolikosti muzik je morda še bolj nujen pogoj za tekočo in smiselno glasbeno naracijo. Ob nizanju in mešanju pesmi ni bilo slišati, da bi katera izmed njih na slab način izstopala, kar velja tako za brezhibno muzikalično kot tehnično plat. In prav našteto so kvalitete, ki Ryanu Hunnu kot didžeju dajejo presežno vrednost.

Da slednja v petek zvečer ni naletela na gluha ušesa in je prišla do izraza, je zaslužna tudi ravno prav številna in dovolj plesno razpoložena publika, ki se je Ryanu po koncu nastopa ob spremstvu krikov in žvižgov zahvalila s kratkim aplavzom. V nadaljevanju je še naprej pretežno zibajoče zbrane z vokalno in sladkobno, a zato nič manj poskočno mešanico užitkarskih diska in housa v jutranje ure odpeljal Mique.

Pod črto pristavljam in pozdravljam, da se že več let opazen trend vračanja glasbenega eklekticizma na klubska plesišča tako v tujini kot pri nas počasi, a vztrajno nadaljuje.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness