Subsonics & Dandelion Children

Menza pri koritu, 20. 5. 2013

V trčenju datuma nastopa med Shellac slavnega “hrupaša” Albinija in male, slabo znane skupine z lepo zakladnico sočnih pesmi, Subsonics, so kratko potegnili Subsonics, ki so se včeraj po enaindvajsetih letih glasbenega ustvarjanja ustavili v Sloveniji, v Menzi pri koritu. 

Ko so ob pol enajstih Dandelion Children začeli igrati, je bilo v prostoru komaj kaj več ljudi, kot se jih pri kakšnem bendu lahko zbere na dobro obiskani nedeljski vaji. V takšnih okoliščinah, ki so za izvajalce težje, kot če igrajo samo zase, so Dandelion Children podali izvedbo gradiva, ki črpa iz mnogih raznovrstnih stilov rock glasbe. Glede na to, da so dokaj redni izvajalci na koncertih v izvedbi FV Music, je opaziti napredek v izvedbi, kjer je bobnarka dobila prožnost in samozavest, hkrati z njo pa tudi cela skupina. Dandelion Children so morda blizu tega, da se jim odprejo vrata rock’n’roll ustvarjalnosti. Čas bo to kmalu pokazal.

Subsonics, ameriški rock’n’roll trio iz Atlante, ki ga je leta 1992 ustanovil kitarist in pevec, boem Clay Reed, katerega glasbena vizija povezovanja sloga Velvetov, Ramonesov in Crampsov je zaživela, ko se je skupini pridružila bobnarka Bobbie, je do zdaj posnel dobrih sedem albumov zelo spevnih, jedrnatih pesmi, ki so slogovna mešanica zgodnjega rock'n'rolla, surfa, beata in artistične igrivosti prvega vala punka ter bridkih urbanih zgodbic o neprilagojenosti. Kljub temu da so Subsonics precej neznan bend tudi v okviru underground glasbe, kar ni posledica stopnje komunikativnosti njihove glasbe, pač pa ravno nasprotno - odsotnosti sistematičnega dela na medijski prepoznavnosti skupine in njihove glasbe, gre za skupino, ki ima nabor pesmi, s katerim lahko zapolnijo ne enourni, temveč vsaj triurni koncert. 

Vprašanje je, kaj je težje za izvajalca – biti slabo plačan za koncerte ali igrati pred prazno dvorano. Ko pa se srečaš z obema dejavnikoma naenkrat, prideta do izraza odnos glasbenikov do same ustvarjalnosti in odnos med glasbeniki. Clay in Bobbie sta zrasla v sijajen tandem, pri katerem si podajata pobudo. Po začetnih dobrih petnajstih minutah, ki so jih potrebovali za prilagajanje prostoru, so Subsonics ujeli ritem koncerta, pri katerem so se pesmi prelivale druga v drugo. Clay je s svojo kitaro drsel po tribalnih ritmih, ki jih stoje za bobni narekuje Bobbie, in je nizal sladke male pesmi drugo za drugo. In pri tem so lepo spreminjali hitrosti skladb, se podajali iz sloga v slog in stopnjevali intenzivnost izvedbe. Če bi se moral odločiti med tem, kaj je pri Subsonics bolj izrazita dobra lastnost -   koncertna izvedba ali pisanje pesmi, bi se odločil za sposobnost pisanja pesmi. Toda junaki se vidijo pred težko nalogo. In včeraj v Menzi pri koritu je bila pred Subsonics težka naloga – narediti dober koncert pred tako majhnim občinstvom, da so lahko slišali vsakega posameznika, kako diha. Nalogo so opravili z odliko. Naredili so koncert, na katerem so pokazali veliko mero dobrega okusa in obilico znanja rock'n'rolla. Kratko, jasno, jedrnato, raznovrstno in navsezadnje sladko.