The Bellrays

The Bellrays

Recenzija dogodka
22. 6. 2018 - 14:30

* foto: Sebastijan Iskra
MKNŽ, Ilirska Bistrica, 19. 6. 2018

 

Zasedba The Bellrays je ena izmed bolj izstopajočih v rockerskih žanrih. V Sloveniji so nazadnje nastopili leta 2011, po pravljični številki sedem pa so se zdaj ponovno vrnili. Glavni sili The Bellrays sta zagotovo pevka Lisa Kekaula in kitarist Robert Vennum, ki sta v začetku devetdesetih ustanovila bend, utemeljen na odličnem soulovskem vokalu Lise in Bobovem garažarskem kitarskem zvoku. Ustvarila sta neponovljiv izraz, ki vsa ta leta uspešno navdušuje množice.

Prizorišče torkovega koncerta pred MKNŽ v Ilirski Bistrici se je hitro polnilo. Pred klubom se je zbrala vsa že dobro poznana rockerska publika in prostor zapolnila skoraj do razprodaje vstopnic. Vzdušje je bilo v polnem pričakovanju headlinerjev The Bellrays, prijetno druženje med obiskovalci že dolgo ne tako nabitega MKNŽ-ja je tokrat res obetalo  poseben večer.

Za ogrevanje so poskrbeli reški Iz@ Medošević & Borgie, ki svoj garažni rock preigravajo od leta 2016. Treba je priznati, da so imeli pred tako pomembno skupino, kot so The Bellrays, precej nehvaležno nalogo. Verjetno se je zato publika odzvala tako, kot se je: s hitrim, hipnim zanimanjem je koncert ošvrknila in ga tudi hitro zapustila. Iz@ Medošević & Borgie so koncert odigrali popolnoma solidno, a brez večjih glasbenih presežkov.

Kmalu za njimi smo dočakali tisto, po kar se je večina ljudi pripeljala iz drugih koncev Slovenije. Na oder so prikorakali The Bellrays! Vzdušje med publiko je v trenutku prešlo v popolno srečo, klub pa je na tej točki že skoraj pokal po šivih. Na oder so prišli že prej omenjena vokalistka Lisa Kekaula, Robert Vennum na kitari, Bernard Yin na basu in Marty Faragher na bobnih.

The Bellrays so bend, ki ne zavlačuje, enostavno useka kot Amorjeva puščica direktno v srce in jebiga, vse, kar ti preostane, je, da se pač zaljubiš. Koncert so otvorili s komadom Bad Reaction. In bad reaction se potencialno zgodi tudi ob prvem stiku s pevko Liso, ki se lahko zdi nedostopna, morda celo ne najbolje razpoložena, a se skozi koncert hitro izkaže, da je njena pojava tako močna in tako prezentna, da lahko človeka prestraši, kar pa le dokaže, kako zelo močna figura in persona Lisa dejansko je. In to v najboljšem možnem smislu.

Amorjeva puščica številka dve je poletela ob komadu I Can’t Hide, ki sta ga Lisa in kitarist Robert odpela v duetu. Če smo zajebano plat Lise že omenili, se je sredi koncerta ta izkazala še enkrat, ko je publika po njej in vseh prisotnih polivala pivo. Koncert se je ustavil le za toliko časa, da je bend vzpostavil distanco, z obrazložitvijo, da ne gre za bend, ki bi ga tako močili. Za tem so takoj nadaljevali v enako močnem šusu, z enako energijo kot pred intermezzom. Pač je res, The Bellrays niso band, ki bi ga polivali s pivom, ker so fucking classy.

Vprašanje, zakaj točno je bil koncert tako zelo dober, recenzentko preganja že vse od torkovega večera dalje in je porodilo veliko odgovorov … Dejstvo je, da je bend popolnoma uigran, vse med njimi je v nekakšni harmoniji, ki enostavno rodi glasbo. Tudi tisti komadi, kot je Brand New Day, ki se poslušalca morda ne dotaknejo tako zelo ali pa se zdijo formulaični, se v živi izvedbi izkažejo kot nekaj posebnega, nekakšen dragulj. Zahvala gre v veliki meri vokalistki Lisi, brez katere tega banda enostavno ne bi bilo. Njen vokal in njena prezenca sta tisto, kar The Bellrays naredi tako posebne, tako odštekane, tako svojevrstne.

Med koncertom smo slišali tudi poskuse petja tako basista kot kitarista, ki pa žal niso izpadli zares dobro. Vokali so enostavno Lisin biznis. Ob zaključku, v bisu, smo slišali priredbo komada Johnny Be Goode z vokalno linijo kitarista Roberta. A kljub temu, da Robert vokalno ni zares močan, je potrebno pohvaliti njegove prve - kitarske sposobnosti, ki utelesijo sožitje ritma z Lisinim vokalom.

Kot zadnji komad je sledila še ena priredba, tokrat legendarnih The Stooges – I Got A Right. Vprašanje je, zakaj ob koncu za bis izbrati ravno priredbe, saj smo večino koncerta poslušali skladbe z albuma Punk Funk Rock Soul, bend pa bi lahko odigral tudi kakšen starejši komad. Po drugi strani pa si takšne odločitve vedno lahko razložimo tudi kot poklon velikim imenom in komadom.

S tokratno recenzijo se torej na veliko poklanjamo zasedbi The Bellrays, ki so s svojim nastopom v družbi z vsemi, ki smo tokrat zapolnili MKNŽ, morebiti poskrbeli celo za koncert leta. Rock’n’roll še živi in zna poskrbeti, da naša duša ne ostane lačna.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Menda res koncert leta. Ali vsaj eden izmed njih.

Enostavno

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness