THE SOFT MOON, LITOŠT

THE SOFT MOON, LITOŠT

Recenzija dogodka
10. 4. 2013 - 16.00

Menza pri koritu, 9. 4. 2013

 

Kdo bi si mislil - post punk revival je tudi v drugem desetletju novega tisočletja še kako vitalen. In to po tem, ko smo nedolgo tega lahko le nebogljeno spremljali glasbeno mašinerijo, kako za vsak produkcijski podvig spretno izrablja njegovo etiketo. Žanr je s tem počasi, a precej nazorno izgubljal svojo vitalnost, vse dokler se ni pod težo vsepojavnostnega bremena preprosto sesedel. Nihče ga ni mogel več preobraziti, nihče vanj vdahniti piša življenja, nihče se ni želel z njim več ukvarjati. In ko je bilo že čutiti, da smo nad post punkom za nove generacije postavili križ, so iz Kalifornije udarili The Soft Moon ter pokazali, da se draž žanra še vedno skriva v prvinskosti ter nenazadnje izrazni moči zasedbe. Prav slednja je bila v torkovem nastopu The Soft Moon v Menzi pri koritu tudi ključnega pomena za vsesplošno navdušenje, ki je velo med dodobra nagnetenimi obiskovalci.

S pridušenimi lučmi ter bogato dimno zaveso poustvarjena meglica, ki je zaobjela oder tik pred začetkom nastopa nekdaj sobnega projekta Luisa Vasqueza, je napovedovala samosvoje koncertno doživetje. In nismo se zmotili. The Soft Moon so že z uvodno skladbo udarili silovito. Kot rušilni val je med obiskovalci zadonel močan mehanski ritem, poustvarjen s pomočjo elektronskih "padov", ki mu je sledilo kirurško natančno bassovsko strunanje. Louis je ob tem iz svoje kitare med glasnimi vzkliki izvabljal živčne kitarske riffe ter brezglavo poplesaval po odru. Utripajoči reflektorji, nameščeni na samem dnu odra, so ustvarjali vizualno zaveso ter dajali občutek, kot bi zasedbo spremljali v nekakšni komori.

Občinstvo ob hladnem, agresivnem, turobnem in udarnem vzdušju ni ostalo ravnodušno, marveč je s telesno govorico sledilo ritmu. Kaj hitro so najbolj pogumne zasrbele pete, vse dokler se v to katarzično preizkušnjo temačnega tranceovskega doživetja ni potopil sleherni obiskovalec. Slednje je opazil tudi Louis ter izrazil svoje zadovoljstvo. Pogosto je, kot je razložil, na koncertih primoran plesati sam. Ob tem je nedvomno škoda, da so The Soft Moon hipnotični pretok energije tako nenadno prekinjali, kot bi sredi skladbe iznenada svojo pripoved zaključili samo zato, da bi se lahko potopili v novo.

Navkljub svoji bogati zvočni sliki je kalifornijska zasedba v svoji podstati tudi v živo izrazito minimalistična. Vasquezov vokal je pogosto sestavljen zgolj iz krikov ali ponavljajočih besed, tudi tedaj, ko nagovarja občinstvo, njegove močno efektirane kitare in sintetizatorji v nedogled ponavljajo isti ton ali se brezglavo podajajo na noiserske izlete, tolkala Kevena Tecona so zreducirana na nekaj osnovnih udarcev, ki skrbno poustvarjajo ponavljajoči ritmični vzorec, bass Justina Anastasia je pogosto osrednji gradnik skladb in le redko zapusti osnovno nekajakordno zaporedje. Veliko več pozornosti namenja tehniki igranja, kot denimo tedaj, ko načrtno uhaja iz ritma ter skrbi za nekakšno frenetičnost znotraj trdnega ritmičnega jedra. Prav taka je tudi glasba The Soft Moon. Jedrnata, kohezivna in frenetična. 

Pohvaliti velja tudi domačo zasedbo Litošt, ki je tokrat prevzela vlogo predsidračev in jo več kot učinkovito opravila. Trio, sestavljen iz tolkal in porazdeljene vloge pri opravljanju s sintetizatorji zvoka, svojo izrazno moč črpa v fuziji žanrskih primesi. Dubovski vzorci se stapljajo zdaj v freejazzu, drugič v eksperimentalni godbi ali sodobni elektroniki, pogosto pa nekje vmes. V svoji uigranosti so tako v postavljene strukture vnašali momente naključnosti in poskrbeli za nadvse prijeten pričetek večera.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness