The Telescopes & Ingrit Schüller

The Telescopes & Ingrit Schüller

Recenzija dogodka
22. 11. 2016 - 14.30

Foto naslovnice: Matevž Čebašek (galerija fotografij)

Channel Zero, 20. 11. 2016

 

Na ležerno nedeljo sta nas na metelkovskem odru vsaka na svoj način presenetili dve precej različni zasedbi, vendar pa s to naznako različnosti ne mislimo zgolj na zvočno podobo in nastop ali razliko v letih delovanja in izkušnjah. S to prvotno zastavljeno opazko se navezujemo tudi na bolj ali manj zavestno zastavljeno konceptualno podobo zasedb. Ob dolenjskih rockerjih Ingrit Schüller , ki sledijo konvencionalno zastavljenemu rockerskemu redu, je namreč nastopila angleška zasedba The Telescopes s skoraj tridesetletnim pedigrejem, katere kaotično-hrupne težnje razbijajo klasični rockerski oziroma tonalni glasbeni okvir.

Prvi so nastopili Ingrit Schüller, ki skupaj igrajo šele eno leto, zasedba pa je zastavljena po najpogostejši strukturi bobnov, basa in dveh kitar. Kljub inštrumentalni zastavitvi pa vseeno ne gre zgolj za zgolj še en rock'n'roll bend, ki skuša v odločnem mladostniškem entuziazmu posnemati svoje vzornike. V zdajšnji slovenski alternativni glasbeni prostor namreč vseeno prinaša edinstven, če ne ravno povsem svež zvok. V razmeroma kratkem in dodelanem nastopu so Ingrit Schüller pustili vtis, da so jim bolj kot hitri ritmi in vulgarno besedilno izrazoslovje blizu zvočno temotni in počasno težki riffi z melanholično-romantičnim, a postpunkovsko odločnim vokalnim dvoglasjem. Podvojene ali izmenične kitarske linije, ki sledijo tempu za zdaj še precej zadržane ritem sekcije, so začinjene s selektivno uporabo oscilirajočih efektov, bolj značilnih za elektronske in psihedelične zasedbe. Po vokalni interpretaciji in harmonijah na momente spominjajo na Koala Voice, a Ingrit Schüller v zvenu posedujejo tudi tisto zrelost in domiselnost, ki zasedbi Koala Voice kljub uspehu in izkušenosti še nekoliko umanjka. V precej težkih časih konkurence, ko je v rokovskem izrazju težko biti inovativen, se vseeno zdi, da je mlada zasedba na poti afirmacije in pridobivanja simpatizerjev. Žal še nimajo zvočnih posnetkov, a nekaj naj bi se že pripravljalo za prihajajoče leto.

V kolikor se Ingrit Schüller postavljajo predvsem na stran čedalje bolj omejenega izrazja in so morda brez izrazitega žanrskega odklona, pa se The Telescopes, ki temeljijo na podobni vokalno-inštrumentalni zasnovi, v svojem delovanju odvračajo od ustaljenih praks. V svoji dolgoletni karieri pa ne doživljajo sprememb zgolj v glasbenem smislu, saj razen pevca Stephena Lawria namreč nihče od prvotne zasedbe z njimi ne nastopa več. Njihov prvi album Taste se je po sodbi glasbenega portala Pitchfork uvrstil med 50 najboljših shoegaze albumov, danes pa zasedba s svojim novim materialom že skorajda zanika svojo prvotno usmerjenost. Pravzaprav neprestano posega po prevzemanju in nato preizkušanju ter razbijanju novih žanrov ter se iz ene preobrazbe obrača v drugo. V tem kontekstu so poleg shoegazea predelali zasanjani pop, elektroniko kot tudi noise rock in avantgardo. Sicer naj bi lani izdani zadnji album Hidden Fields nakazoval vrnitev zasedbe v bolj poslušljive vode, vendar pa njihov nedeljski nastop tega ni potrdil.

Bolj podrobno njihova zvočna podoba temelji na uporabi vokala in, razen izjemoma, melodičnega petja, barve zvoka pa bend modulira s pomočjo res zavidljive količine efektov, medtem ko basovske linije ustvarjajo s prirejenimi kitarami brez najvišje ležeče strune. V komunikaciji z bobnarjem, ki že skorajda dobesedno lomasti po svojem bobnarskem setu, se člani zasedbe s sprotnim prilagajanjem odločajo za dolžino in obliko kolikor toliko ločenih kosov. Z izjemo uvodne tretjine koncerta, ko so še nakazovali vnaprej strukturirane komade, se je namreč performans razvil v povsem kaotično in atonalno noisersko ter droneovsko improvizacijo, ki je mejila na zlorabo zvoka pa tudi fizičnega prostora Channel Zera. V svoji odločni potrebi po raziskovanju zvočnih potencialov inštrumentov so šli tako daleč, da so na odrskih praktikablih in stenah pustili marskikateri ris, povzročen z vratom kitare ali mikrofonom.

Zloraba tako zvoka kot prostora pa je vseeno največ posledic povzročila pri poslušalcih, saj sta drgnjenje inštrumentov ob površine in pevčeva pojavnost na odru - ta meji na strašljivost morilske dolgolase punčke iz grozljivke Krog - naletela na precejšnje začudenje. Seveda odoobravajoče začudenje. Hkrati pa so zvok naskočili s tako glasnostjo, ki se je do konca koncerta le še stopnjevala, da je izkušnja spominjala na koncert drone-metalske zasedbe Sunn O))). Seveda to glede na njihov petnajstminutni - prav tako droneovski - single The Living Things ni zares presenetilo. The Telescopes so ob odhodu z odra ojačevalce in efekte, ki so v mikrofoniji še vedno opravljali samostojno manipulacijo zvoka, pustili prižgane na največji jakosti. Odločitev kdaj naj se performans konča, so prepustili poslušalcem in izvedbenikom koncerta, ali z drugimi besedami – publiki so prepustili odločitev, kdaj se bo naveličala poslušanja in odšla iz dvorane ter s tem organizatorjem dala signal naj ugasnejo ozvočenje.

Na tem mestu bi bilo preveč vulgarno trditi, da je ena zasedba subverzivna in druga ne ali da je ena boljša in na »pravi« poti, saj sta bila špila obeh več kot zadovoljiva. Gre zgolj za lažje podajanje približka izkušnje dveh različnih zasedb in izrabo priložnosti za opozorilo na to, kaj je z različnimi pristopi h glasbi mogoče doseči. Medtem ko Ingrit Schüller sledijo konvencionalnemu in splošno odobravajočemu zvoku, se The Telescopes že dolgo ne prilagajajo glasbenim smernicam, temveč skozi svoj "metamorfozni" značaj sledijo dobrodošli kaotični odprtosti. Vendar pa ravno zaradi tega po prvotnem uspehu verjetno tudi niso bili deležni pravega medijskega in kritiškega odziva. 

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness