THE WEDDING PRESENT, CAN OF BEES

Kino Šiška, 6. 10. 2012

Še danes je v spominu v živo zapisano kurje brskanje v zabojih s platami nekdaj odprte second hand Vinilmanije. Pod roke je prišla tudi plata z zelenim ovitkom na kateri se je v rdečem dresu in gosto brado bohotil George Best. Neozdravljivem fuzbal džankiju so možganske celice diktirale takojšen nakup, The Wedding Present pa je bil bend, ki je predstavljal enega najvišje surfajočih na valu takratnega post punka. Skupina, ki je bila s Primal Scream in drugimi novimi britanskimi bendi uvrščena na kompilacijsko NME kaseto z naslovom C86,  je poleg bendov, kot so The Smiths ali The Stone Roses, močno vplivala na sceno britanskega indie rocka, ki je poleg drugih dala tudi imena, kot so Pale Saints, My Bloody Valentine, Ride, The Housemartins. Njihov prvenec iz leta 1987 George Best je bil izredno dobro sprejet, legendarni John Peel pa jih je maral do tako bizarne mere, da so pri njem predelovali celo ukrajinske folk pesmi.

Pa kljub temu v Šiški ni bilo tako polno, da bi bilo treba  uporabiti krilatico naših južnih Slovanov. »Malo mesta za Đorđa Besta«. Severnoirska ikona svetovnega fuzbala iz šestdesetih let, ki so jo mediji, kot danes Beckhama, pretvorili v pop zvezdo, je bil v dobesednem smislu fuzbalski »sex, drugs and rock 'n' roll«, kar ga je pred leti tudi pokopalo. Štirideset nostalgičnih emšo duš, prej manj kot več, je prišlo na poroko v Komuno Kina Šiške. Na predskupino še manj, tako da si dobil vtis prisotnosti na vaji. Pa vendarle so domači Can Of Bees korektno cobainovsko odpeli, garažno sonično odžagali in prijetno odbluzili svoje komade. Upajmo da never ever - kot je tudi naslov njihovega stoogesovsko obarvanega komada - pred tako bornim številom glav.

The Wedding Present so odprli koncert z End Credits, s komadom surovega stranglersovskega basa iz svežega albuma Valentina - njihovega osmega – v katerem je na bobnih bobnarju pomagal drugi kitarist v bendu. Nadaljevali so s Sports Car, singlom iz osemdesetih, ki pomeni enega močnejših vrhuncev ljubezenske lirike Davida Gedgea, vokalista, kitarista in edinega stalnega šefa ceremonije The Weddding Present. My Favourite Dress, z nepozabno bas linijo in visokimi kitarami, je bil žal edini komad iz nepozabnega prvenca, ki so ga igrali na turneji 2007 ob njegovi dvajsetletnici. Tokrat je bil rdeča nit večera album Seamonsters, ki ga je 1991 zvočno in hrupno obarval sam Steve Albini. Album, ki je bil na koncertu zaigran v celoti in v istem vrstnem redu komadov, je pomenil odmik od melodičnega post punka prvih dveh albumov k popu. Bil je bolj darkerski, z bolj direktnimi, surovimi in agresivnejšimi kitarami, žal pa mu je manjkalo malo več živahnosti. Gedge je v komadih, kot so Dalliance, Dare ali Suck, pa čeprav jih je zaigral že ničkolikokrat, zopet iskreno izlil vse od sebe, zvočni zid pa so kitare rušile v komadu Corduroy.  

Kot vedno je bil tudi tokrat z dvema komadoma zastopan Gedgeov stranski bend Cinerama. Enega izmed njih, priredbo Erriner Dich, je zapela švicarska basistka Pepe le Moko, ki si je ime nadela po gangsterju iz istoimenega francoskega filma. The Wedding Present so, kot se za ohcet spodobi, koncert zaključili z devetminutno Take Me!.

V šišenski Komuni je brez poročnega darila ostal Robert Suša, ki je odšel domov jutjubat za posnetki Georga Besta.