Valter svira Parafe

Valter svira Parafe

Recenzija dogodka
18. 4. 2019 - 17.30

Orto Bar, Ljubljana, 5. 4. 2019

 

V vedno rdeč Orto Bar je na deževno spran petek, 5. aprila, mahnila množica v usnjenih, motorističnih in jeans jaknah. Predvsem so bili to člani starejše generacije, željni nostalgije nekdaj razvpitega jugoslovanskega punka izpred štiridesetih let. Ljubljano so vnovič letos obiskali danes legendarni Parafi, tokrat v okviru festivala Orto Fest, ki poteka med 28. marcem in 27. aprilom v ljubljanskem Orto Baru.

Med postopanjem po baru pred koncertom so nad šankom odzvanjali Metallica, AC/DC, Guns N' Roses in drugi bendi te sorte, luč uzrli tudi Black Sabbath, med špilanjem Chrisa Ree pa sta se z odrskega dela pritlične hale Orto Bara končno, z manjšo zamudo, zaslišala nekakšno ruženje in slogan smrt fašizmu. Na odru, odetem v osnovne barve, modro, rumeno in rdečo, so stali trije, v obleke in s kravatami napravljeni neimenovani glasbeniki; basist, bobnar ter vokalist in kitarist, ki ga je moški glas iz publike, najbrž tudi zaradi pristnega mustaša, k igranju spodbudil z »dajmo brkovi«. Bil je to leta 1988 ustanovljen punk rock bend iz Prul po imenu Prulers.

Neučakana in sprva razredčena publika se je izogibala predodrja Orto Bara in mirno, z nekaj žvižgi in komentarji, pospremila koncertno izvedbo pretežno punk rock in tudi kakšne ska punk obarvane skladbe, med katerimi sta bili denimo Locomotion in Maggie Has AIDS s prvega in zaenkrat edinega albuma iz leta 1997, naslovljenega Hazelnut. Prulers so bili punkovsko kratki in na trenutke nekoliko nepunkovsko mellow, kar se je pokazalo predvsem v nadaljevanju večera. Za zaključek so sicer prihranili eno izmed hitrejših novih skladb, ki se jih je menda nabralo že za nov album.

Intervju pred koncertom v Gromki
 / 18. 2. 2019

Ko je na oder Orto Bara po krajšem premoru stopil naslednji bobnar v vrsti in s tem napovedal glasbeno nadaljevanje, je v publiki završalo. Sledili so mu nekdanji kitarist zasedbe Laufer Vlado Simčić Vava ter dva od treh ustanoviteljev leta 1976 nastale reške zasedbe Paraf, basist Zdravko Čabrijan ter seveda vokalist in kitarist Valter Kocijančić. Slednji je za uvod povedal, da so svoj čas v Sloveniji nastopili večkrat kot na Hrvaškem, v Ljubljani, na Radioteleviziji pa, tudi ko sam ni bil več član skupine, sproducirali vse studijske izdaje. Skladbe z dveh od skupno petih studijskih izdelkov, skladbe z albuma A dan je tako lijepo počeo iz leta 1980 in leto prej izdane male plošče Rijeka/Moj život je novi val, smo imeli poslušalci priložnost slišati v živo, odigrali pa so tudi najnovejšo različico verjetno najbolj prepoznavne skladbe Otok Goli, ki je svojo debitantsko studijsko izdajo doživela šele pred kratkim v antologiji štirih albumov Sabrana djela 1976. – 1987. Poleg omenjene, nikoli prej studijsko izvedene skladbe Otok Goli najdemo v zbirki vse studijske izdaje, torej tri plošče in dve mali plošči, nekaj posnetkov živih izvedb ter nekatere raritete. Zakaj člani zasedbe pred štiridesetimi leti na album A dan je tako lijepo počeo niso uvrstili skladbe Otok Goli, ki je postala ena temeljnih skladb benda Paraf, lahko izveste v intervjuju, ki ga je Radio Študent z Valterjem Kocijančićem pripravil februarja letos, nekaj dni pred prvim letošnjim ljubljanskim koncertom v klubu Gromka na Metelkovi.

Po kratkem uvodnem nagovoru je sviranje Parafov v Orto Baru steklo v precej bolj polnem in udarnem ritmu v primerjavi s tistim od predskupine. In prav je bilo tako. Publiko je navdušila že prva skladba Na tragu, tudi predodrje se je povsem zapolnilo, še posebej veliko vzklikov pa je požel Kocijančićev humoren izrek »mi smo disko bend«, pri čemer je izolirano, v res nekoliko disko ritmu, začel svirati prepoznaven bas, intro v drugo skladbo večera, pesem Perspektiva. Vzkliki so očitno prepričali tudi nekaj heavy metalcev, da so se le premaknili od namiznega nogometa v kadilnici tik pred oder, basist Čabrijan pa si je pri tej skladbi na oči poveznil črna men in black očala, ki jih ni snel do konca koncerta. Tretja skladba Grad je postregla z nekaj rock'n'roll gibanja, pri četrti Visoki propisi pa sta se Kocijančić in njegov lauferski kolega Simčić v bolj rockovskem vzdušju obrnila drug k drugemu in s kitarami združila moči. Naslednja skladba Morao sam ići je spodbudila Simčića na Kocijančićevi desni, da se je kljub starosti v škarjicah pognal z dvignjenega dela odra, na katerem je bil sicer nastanjen bobnar, Čabrijan na Valterjevi levi pa je po koncu skladbe razhudil publiko, ko je dejal »i, to je bilo to, nima više pjesama«. Seveda so se od tega trenutka dalje pričakovali hitovi. Temu primerno je tako sledila skladba Moj život je novi val, nato skladba s prve male plošče Rijeka, njej pa najbolj pričakovana Otok Goli. Pri slednji se je publika pred odrom precej razživela, doživela vrhunec v gibanju, a mosh se ni zgodil, čeprav je bilo videti nastavke zanj. Za poslastico je Valter z ekipo odigral skladbo Narodna pjesma, znano tudi pod naslovom Policija, pri kateri so poslušalci odpeli polovico refrena kar namesto Kocijančića samega, zaključek pesmi pa pospremili z bučnim aplavzom.

Publika je seveda od tega v zgodovino zapisanega benda zahtevala še kakšno pesem ali dve. Po vztrajnih žvižgih so se Parafi tako vrnili še za bis, ki je bil pravzaprav pričakovan, a je morda pustil nekoliko grenak priokus, saj je bend na razočaranje nekaterih, a vendarle veselje večine znova odigral prvi dve skladbi, ki sta odprli večer v Orto Baru, skladbi Na tragu in Perspektiva, in se še enkrat poslovil. Med obiskovalci je bilo že nekaj odhajajočih, nekateri oboževalci pa so neumorno zahtevali še eno vrnitev na oder, na katerem so Parafi odigrali skrajšano verzijo skladbe Živjela Jugoslavija in pa še enkrat, vendar tokrat poslednjič v okviru tega dogodka, skladbo Moj život je novi val.

Hala Orto Bara je bila zapolnjena, izvedba koncerta uspešna, šumov v ozadju ni bilo, ker jih je preglasil šum v ospredju. Zdi pa se, da so se za koncertno izvedbo Parafi izognili bolj mrkim, hladnim skladbam, ki že mejijo na novovalovske ali pa postpunkovske skladbe, kot sta denimo Paralelne linije ali Visokotiražni mir, ki smo jih glede na odziv željne publike in v navezavi na nedavno izdana zbrana dela pričakovali. Bend bi tudi preostalim skladbam s prvega albuma A dan je tako lijepo počeo lahko namenil več minut, še posebej, če se spomnimo treh skladb v repertoarju, ki so jih v večeru odigrali kar dvakrat. Čeprav koncert v nas ni razvnel uporniškega duha, niti ga ni posredoval, temveč je šlo res za sviranje, je bil občutek ob poslušanju povsem jugo punkovski, ko smo si skušali zamisliti Parafe, kako so pred desetletji surovo spodbodli oblasti ter mlado in staro s to neustaljeno in za tiste čase izvirno muziko.

 

RŠ recenzijo pripravlja vajenka Nina.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.