VIET CONG, NIKKI LOUDER

Recenzija dogodka
31. 8. 2015 - 17.30

Gala hala, 30. 8. 2015
Foto: Hrupmag

 

Včeraj se je v okviru Hrupnih večerov, ki v naše kraje zvesto vabijo najsodobnejše predstavnike hrupnejših in tudi manj hrupnih rockovskih godb, dogodil dolgo oglaševan in posledično tudi dolgo pričakovan koncert kanadske postpunkovske senzacije Viet Cong. Postpunk izgovarjamo z zadržki, vsekakor, le da je čar vietkongovskih gverilcev mogoče ujeti predvsem drugje. Bend je že z EP-jem Cassette zaoral na sveže, a ravno z letos izdanim dolgometražnim prvencem do neke mere izčistil svoj zvok, s tem pa tudi na široko razprl široko bazo fenov, ki smo jim bili priča tudi na včerajšnjem dogodku. Srž njihove glasbe, se zdi, in kakor ugotavljajo tudi različni recenzenti njihove glasbe z naštevanjem cele plejade različnih vplivov iz dolge zgodovine razvoja novejšega rockovskega glasbenega idioma, je ravno v njihovi neshematičnosti; kljub momentarnim reminiscencam na neko že slišano glasbeno poglavje v naslednjem trenutku skrenejo v neko drugo smer in tako dalje. A še preden so se včeraj na odru znašli Viet Cong, smo lahko poslušali prvake slovenskega nojzerskega rocka, Nikki Louder, zato začenjamo z njimi.

S svojo sedaj že ustaljeno postavitvijo, ko usmerjeni drug proti drugemu tvorijo intimen krog na odru in znotraj njega hodijo po tenki liniji med kaosom in jasno strukturo, so Nikki Louder suvereno začeli lomiti ritme in v tridesetminutnem zvočnem sunku dodobra pretresli sporadično zapolnjeno Gala halo. Nakazali so dobro razumevanje nujnosti dinamizacije nastopa, kjer jim je kljub krajši dolžini komadov uspelo ustvariti narativni lok vzponov in padcev, ki so ga zaključili z razpaljotko Golden Men. Rušilno silo bendovega živega nastopa sicer predstavlja bratska dvojica bobnov in basa, na tokratnem nastopu pa je pevčeva kitara žal ostajala vse preveč tiha, da bi do izraza prišla njena siceršnja kvaliteta zamazanega nizanja harmonij in disharmonij na podstati široko zastavljenega nizkofrekvenčnega drnca.

Po za nekaj minut predolgi tišini je slovenskim nosilcem plamenice nojzerskega rocka, križanega z dobrim ščepcem mathcorea, sledila kanadska četveroglava naveza Viet Cong, ki je predvidljivo začela z bolj umirjenima Throw It Away in Unconscious Melody z EP-ja Cassette, svoj nastop pa nadaljevala z ustaljenim naborom komadov z novega albuma, ki jih bend že dva meseca neumorno preigrava na svoji evropsko-ameriški turneji. Povsem strukturno gledano enak spisek komadov načeloma še ne prinaša rigidnega nastopa. Še več, Viet Cong so znani ravno po tem, da znotraj ustaljenega nabora skladb ustvarijo dovolj točk bega, kjer najdejo dovolj prostora za improvizacijo, da njihovega posameznega nastopa ne bi mogli preprosto zamenjati z nekim drugim. A to pravimo zgolj teoretično, saj je včerajšnja koncertna izkušnja namesto pričakovane igrivosti in nadzorovanega kaosa v končnem seštevku zadobila docela gorjup priokus.

Če je bilo nemogoče pričakovati kristalno čistost albumskih vokalov in bohotnih analognih sintov s kričečimi kitarskimi melodijami, je bila zvočna juha včeraj vseeno zakuhana mnogo premedlo in preveč amatersko, da bi jo lahko pojedli s slastjo. Začetni sunek je še dovoljeval upanje o spodobnosti zvoka, ki pa ga je tehnik kmalu povozil, ko je neenakomerno spustil glasnost vseh inštrumentov, s tem pa zvoku odvzel predvsem tako nujni vztrajnostni moment nižjega frekvenčnega spektra. Z odtegnjeno energijo so Viet Cong sicer suvereno godli dalje, preko Silhuettes in Bunker Buster do albumskega hitiča March of Progress, kjer pa se je osiromašenemu zvoku ob bok postavila z ene strani prostora na drugo hiteča mikrofonija, ki je bila dovolj glasna in frekvenčno tako specifična, da je predstavljala že skorajda zdravstveno tveganje za poslušalce, ki so si ušesa že začeli zakrivati z rokami in čakali, da bo stvar čim prej minila. 

In minila je šele, ko je od zafrustriranosti rahlo zategnjeni bend svojemu tehniku prijazno obelodanil dejstvo, da je “v prostoru nekaj feedbacka” in da bi bilo to smiselno čimprej odpraviti. Z naslednjim komadom, hitičem Continental Shelf, se je stvar uredila, vendar je bil zvok še vedno slab, silovita energija s temnimi podtoni namazanega ritma benda Viet Cong pa je ostala zgolj delček poslušalčevih mokrih sanj. Tudi bendu so nevšečnosti odvzele delček nujne energije, čeprav je bilo očitno, da so v prevročem prostoru puščali zadnje decilitre telesne tekočine, kitaristu Danielu Christiansenu pa se je iz ust že kar bolestno cedila slina in padala na oder pod njim. 

Kot zadnji sunek pred smrtjo je bend v končnem komadu Death zbral nekaj moči in v njegovem osrednjem delu pripravil masivno ter polno zvočno sliko, ki pa se je ob koncu tričetrturnega nastopa vseeno izpela v razočaranost nad bendom, ki bi moral ravno v živo poslušalce pahniti v ekstazo in tako dalje. A se to žal ni zgodilo.

Sic transit gloria Vietcongi? Upajmo, da ne, a je na teh področjih in živemu nastopu zavezanemu poslušalcu po včerajšnjem razočaranju nekaj žolča vseeno oblilo ime benda Viet Cong. Če je bendov tehnik, bojda Jerry, po nastopu klevetal čez obupno ozvočenje Gale Hale, čemur po lastnih izkušnjah sodeč nikakor ne moremo pritrditi, pa je skupek nesrečnih okoliščin, v nekaterih primerih porojenih iz očitne ignorance in malomarnosti, vrgel slab vtis tako na bend kot tudi na organizatorja dogodka. A za oba vemo, da znata biti boljša in tako namesto s srdom raje z optimizmom gledamo v prihodnost, na morebitne nove in bolje izpeljane nastope Viet Cong na naših tleh in na nove Hrupne večere, ki že nekaj časa voljnemu poslušalstvu servirajo najnovejše trende sodobnih kitarskih godb. 

 

 

Video: glasbofil.info

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness