WILEY: Avalanche Music 1: Instrumentals

Avalanche Music, 2010

Britanski hip-hop je večino svojega obstoja doživljal bridkost krize identitete. Mladi MC-ji in producenti so ob pogledu čez veliko lužo ob koncu 90-ih let prejšnjega stoletja skrivoma zavidali svojim bogatim in razsipnim ameriškim sodobnikom; v uk garage zvrsti, ki jim je bila na Otoku takrat najbližja pot do slave, pa so bili gladko zavrnjeni. Grime se je zato spontano razvil ob prelomu tisočletja kot agresivna reakcija na mainstream uspeh, ki si jo je priborila uk garage srenja. Novonastali endemit je zrasel iz londonskega mrežja tradicionalnih piratskih radijskih postaj, in sicer v vzhodnem Londonu. Selektor ali DJ je bil postopoma odrinjen v ozadje, vloga MC-ja pa je presegla anemično vlogo moderatorja. Za razliko od hip-hopa se brezkompromisni grime instrumentali, ki so jih krepili osorni in jezni vokali, niso posvečali semplanju, bližje so jim bili sintetizatorski zvoki globalne elektro diaspore.

Najvidnejši glasnik nove estetike je bil Richard Cowie, javnosti bolj poznan kot Wiley. Grime pionir je ob pričetku tisočletja odigral pomembno vlogo kot spiritus movens grime podzemlja, med drugim je tudi ustanovitelj Roll Deep kolektiva, od koder izhajajo številni prvovrstni rimoklepači, omenimo le najbolj znanega - Dizzee Rascal. Čeprav je bil izjemno aktiven kot MC, ga producenti elektronske glasbe najbolj čislajo zaradi svojih revolucionarnih, prelomnih produkcij. V 16 letih ustvarjanja je boter grima, kakor so ga poimenovali, prikazal globoko razumevanje nervozne stvarnosti londonskega vsakdana. Grime namreč prvenstveno deluje kot kanal za sproščanje agresije med skupinami, ki medsebojno skušajo besedno obračunati na čim bolj izviren način. Ni presenetljivo torej, da Wileyev opus po grobih ocenah zajema približno 500+ produkcij, kar je neverjetna številka. Ob takem tempu ustvarjanja je zelo težko imeti dober nadzor nad kvaliteto; za Cowieja je zato značilno, da niha med genialnimi in nerazumno neokusnimi beati.

Wiley si je zaradi sporov z marsikaterim MC-jem in producentom, napovedi svoje upokojitve leta 2007, ki jo je nato preklical, in navsezadnje tudi zaradi komercialnega uspeha prislužil status kontradiktorne osebnosti, a zaradi svojih inovacij še zmeraj velja za nezamenljiv člen v razvoju otoške bass glasbe. Izumil je célo mikroskopsko podzvrst nizkotonskih, skeletnih, čustveno hladnih instrumentalov, ki jih je poimenoval eskibeat. Četudi so bili mišljeni kot ritem za podlaganje MC-jev, so – za razliko od številnih posnemovalcev – v njegovem primeru povsem poslušljivi samostoječi estetski objekti. Ice Rink iz leta 2003, ki je prvi komad iz naše zbirke Avalanche Music, je poleg Eskima eden najbolj prelomnih eskibeatov. Poleg minimalistične zapuščine je vnesel še nauk iz dancehalla: namesto da bi se instrumental prodajal zgolj kot podlaga, ga je Wiley izdal v obliki dveh EP-jev, kjer je na enak riddim repalo 8 različnih MC-jev. Doslej še neizdani Cable Street s kompilacije je slišati kot delo Terror Danjah pred Terror Danjah; orientalski vplivi, ki jih je moč slišati na komadu Jam Pie, pa so ustvarili celo novo ime za ta slog, za katerega so veljaki založbe Hyperdub skovali naziv sinogrime ali sinodub. Prihod Daljnega vzhoda v grime se torej pripisuje dvema producentoma: Wileyu in Jammerju.

Če je grime glas jeznega urbanega Londona, je dubstep njegov temačni bratranec, in Wileyevi instrumentali so imeli v tej vzporedni britanski zvrsti še posebej velik pomen: dubstep je namreč z lanskim Untoldovim komadom Anaconda, ki je čisti eski, in letošnjim Ramadanmanovim Tumble doživel streznitev in lekcijo v strogi redukciji. Eden izmed dubstepperjev, ki je Wileyevo ritmično znanost in značilno menjavo taktovskega načina vzel pod drobnogled ter od njega znatno profitiral, pa je nedvomno tudi Zomby, ki smo ga imeli priložnost slišati na frekvenci 89,3 MHz v Šesti muziki. Seznama inovacij, ki jih je na polje elektronike vnesel Richard Cowie, še ni konec. Colder Bass Mix s pričujoče kompilacije je dober primer t. i. devil mixa, ki ga je Wiley kasneje preimenoval v bass mix, a se je oznaka devil sloga že oprijela. Gre za produkcijo, kjer so tolkala povsem opuščena, a sta bas linija in staccato godala še ohranjena. Eden najbolj znanih primerov, ki so se ravnali v tej smeri, je npr. Kode9ov Sign Of The Dub.

Poslušali bomo torej zbirko instrumentalov grime genialca, ki še nikoli niso bili izdani na zgoščenki, nekateri med njimi pa sploh niso bili uradno izdani. Kompilacija bi lahko bila boljša, vendar je edina svoje vrste. Avalanche zbirka je v zadnjem času še posebej pridobila pomen, saj se je pojavila kopica mlajših grime producentov in DJ-ev, ki postavljajo instrumentale znova v ospredje: Elijah & Skilliam, Swindle, D.O.K, Rude Kid in mladi, a nadebudni SRC.

Za razliko od razpršenih globalnih mikrokultur, ki črpajo navdih iz vseh koncev sveta, je grime izjemno lokaliziran. To je scena, polna konfliktnih impulzov, obsedena z idejo o teritorialnem rivalstvu in intenzivni tekmovalnosti. V tem okolju najdemo samozadostno underground izoliranost, po drugi plati pa ekstrovertirano lakoto po osvojitvi celotnega kapitalističnega sveta in interakciji z njim. Wileyu je z edinstvenim DIY pristopom uspelo ponotranjiti tako dobre kakor slabe strani te scene, kar je najbrž tudi eden ključnih razlogov za eksplozivno kreativnost, ki jo nosi v sebi.