Liberation, 2007

Primal Scream so skupina, ki razume glasbo in rock’n’roll kot umetniško orožje, s katerim strelja v pokravjeni, grdi obraz establišmenta. Primal Scream so otroci rock’n’rola, ki so zavezani trajnemu iskanju novega, ob hkratnem ohranjanju lastne identitete glasbenih avanturistov. Po 30 letih delovanja so institucija rocka na vseh kontinentih. 

Leta 2006, po treh albumih, na katerih so ustvarjali kemične detonacije z mešanjem elektronike, politike, rocka in hrupa, so si Primal Scream zaželeli preprosto čisto rockati. In to so tudi storili. Hkrati so hoteli posneti to, kar jim leta 1989 ni povsem uspelo z drugim albumom.  Hoteli so posneti drveč album visoko energičnega rock’n’rolla, ki dviguje moralo in poživlja duha. Z albumom Riot City Blues jim je to tudi uspelo. S tem so sicer ogrozili svoj sloves napredne, inovativne skupine, ampak sami pri sebi so vedeli, da kot pravi avanturisti znajo najti pot nazaj. 

Nocojšnji posnetek, ki je bil izdan kot DVD leta 2007, je nastal na razprodanem koncertu v Londonu v Hammesmithu Odeonu, kmalu zatem, ko je skupina prejela NME-jevo čislano nagrado za dosežke v karieri, imenovano Godlike Genius. Od benda se je malo pred tem razšel Robert Throb Young, dolgoletni kitarist in eden od izvirnih fantov iz Glasgowa, na njegovo mesto pa je prišel vešči Barrie Cadogan iz Little Barrie, ki se je slogovno zelo dobro ujel z Andrewom Innesom, kitaristom in osrednjim skladateljem v skupini. To, kar razveseljuje na nocojšnjem posnetku, je, kako so Primal Scream pri izvedbi pesmi z albuma Exterminator očistili svoj zvok izdatnih elektronskih dodatkov. Pesmi Shoot Speed/Kill Light in Swastika Eyes zvenijo lažje, so bolj zračne in celo bolj dinamične v takšni koncertni izvedbi. Od uvodne, udarne Accelerator do Rocks, zadnje v nocojšnjem izboru Primal Scream zvenijo ostro, natančno, usmerjeno in sproščeno. So bend, ki zna igrati, zna rokati, in bend, ki ima pesmi, ki tvorijo odličen koncert. To je rock’n’roll.