Ftarri/Meenna, 2015

Tokrat RŠ Koncert gosti povratek japonsko-ameriške naveze Akiyama/Kahn/Nakamura. Poslušali bomo koncertni posnetek Between Two, ki je nastal pred dvema letoma v prostorih založbe Ftarri v Tokiu, leto kasneje pa dočakal fizično izdajo pri hčerinski založbi Meenna. Čeprav je po predlanskem albumu IHJ/Ftarri šele drugi posnet in izdan dokument sodelovanja trojice, pa gre za dolgoletno navezo, ki korenine steguje vse do konca prejšnjega tisočletja.

Poznanstvo in usklajenost med udeleženimi je lahko v tovrstni improvizatorski godbi ključnega pomena. Bolj kot za stil ali zvrst glasbe gre namreč za situacijo, v kateri pridejo na dan tako skupne točke kot nasprotja med osebnostmi, namesto z besedami, kot je vajena večina ljudi, se izrazijo skozi sam zvok. Ni si torej težko predstavljati, da je lahko v takem primeru celo izbor inštrumentov sekundarnega pomena; in prav res lahko na pričujočem posnetku opazimo nekoliko oskubljen arzenal.

Tetuzi Akiyama se je v okviru projekta omejil le na akustično kitaro, brez vseh trikov. Za kitarista in violinista, ki je precej bredel po bluzovskih in folkovskih vodah, se to morda ne zdi pretirana žrtev. A če pomislimo na primer na njegov performans pri Satanic Abandoned Rock & Roll Society, v katerem nad električno kitaro vihti samurajski meč, je kontrast jasen. Morda se je zaradi solidarnosti z Akiyamo elektroniki v celoti odpovedal tudi Jason Kahn. Bobnarski komplet je sicer osnova in začetek njegove glasbene poti, a tekom let ga je delo na različnih področjih od zvočnih inštalacij, radia, filmov do gledališča popeljalo globoko v elektronsko manipulacijo zvoka.

Nekoliko drugače od prejšnjih dveh se na skupno situacijo prilagodi Toshimaru Nakamura. Na seznamu osebja se zdi njegov inštrument gotovo najbolj grozeč: no-input mixing board. Kjer sta se prejšnja dva odrekla elektronskemu elementu, se Nakamura znebi akustičnega. Mešalne mize brez zunanjih virov zvoka poveže med sabo na tak način, da se neizogibni šum elektrike ujame v zanko, napihne in ojača, obogati z efekti ter tako ustvari zanimive zvočne barve, ki jih glasbenik nato manipulira skozi parametre mešalne mize. Sliši se kot recept za hrup, a za Nakamuro, ki je po lastnih besedah zelo občutljiv na zvok, visoki decibeli ne predstavljajo prevelike skušnjave.

Z zadržanim izborom opreme se tako trio poda na raziskovalno romanje. Že v prvih minutah je jasen poudarek na prepletanju treh zvočnih niti. Kadar povede šum Nakamurove elektronike, se ga kmalu subtilno oklene Kahnovo stresanje po činelah in rožljanje s palicami. Kahn seveda povečini zanemari ritem in takt ter ubere povsem prost pristop k inštrumentu. Blede zametke ritma tako včasih namesto njega ustvari Nakamura s pulzirajočim šumom ali pa Akiyama z ohlapnimi melodičnimi vzorci. Ta tesna vzajemnost poskrbi za zelo čvrsto naracijo, in kljub temu da se izmenjavajo skorajda povsem tihi in grozeče bobneči trenutki, so prehodi med njimi vedno tekoči in smiselni, nikdar prisiljeni. Posebej zanimivo je tudi dejstvo, da je kljub različnosti inštrumentov včasih prav res težko določiti izvor posameznega zvoka, kar pa mestoma pripomore k lažji imerziji poslušalca v sam zvok.

Čez nekaj trenutkov bomo torej prisluhnili koncertnemu posnetku srečanja treh zvočnih sil, ki sicer ne predstavlja nikakršnih revolucionarnih premikov, a bo potrpežljivemu in radovednemu ušesu dostavila nadvse prijetno izkušnjo.