Intakt, 2015

Ameriškega bobnarja Toma Raineyja smo pri nas doslej poznali kot sodelavca oziroma člana zasedb drugih glasbenikov, kot je denimo Tim Berne, s katerim je posnel kopico albumov, ali pa Louis Sclavis in Kris Davis oziroma Eldorado Trio, s katerim je nastopil na Ljubljanskem jazz festivalu. Prisoten je tudi na treh albumih Sama Šalamona. Še najbolj pa smo ga lahko spoznavali v bendih, ki jih vodi njegova življenjska spremljevalka, saksofonistka Ingrid Laubrock, s katerimi je parkrat nastopil na Defoniji. Tokrat se nam Rainey – tako z albumom kot s prihajajočim koncertom – predstavlja kot vodja svojega tria, v katerem ob Laubrock igra še čislana kitaristka Mary Halvorson.

Rainey je na sceni dejaven že četrt stoletja, a se je z avtorskim projektom, ki mu je nadel preprosto ime Tom Rainey Trio, prvič oglasil šele leta 2010. Album Hotel Grief, ki ga boste poslušali danes, je tretji album Raineyjevega tria, eno leto pred tem lanskoletnim koncertnim albumom pa je Rainey pod lastnim imenom s kvintetom objavil zanimiv album predelav standardov Obbligato. Hotel Grief prinaša posnetek koncerta v newyorškem klubu Cornelia Street Café 30. decembra 2013. Vseh pet skladb skupno podpisujejo vsi trije člani tria, kar namiguje na to, da so bile skladbe improvizirane oziroma sprotno skladane na samem špilu.

Od petih skladb sta le dve krajši od desetih minut, ena pa se približuje dvajsetim. Tako zastavljeni komadi vsakemu članu ponujajo dovolj prostora za razvijanje lastnih idej, bodisi okraskov glavne teme bodisi odcepov od nje, ki pa se vedno skladno zlijejo s celoto. Takoj je na dlani, da poslušamo izjemno usklajen trojček, člani katerega čuječno poslušajo drug drugega, se spodbujajo in dopolnjujejo in – sploh ne najmanj pomembno – vedo, kdaj se morajo utišati.

Vsaka skladba ima drugačno dinamiko, drugačno strukturo in zven. Glasbeniki preizkušajo raznovrstne načine grajenja skladb; od tega, da dokaj zvesto sledijo nosilni temi, ki jo ponavadi pelje saksofonistka, prek drobljenja in razgrajevanja prvin skladbe do nepričakovanih, energičnih vrtincev, ki uberejo svojo pot, a nikoli ne pozabijo na preostala dva soigralca. Igra je zato enkrat sočna in poletna, drugič rahlo minimalistična, povečini pa se izmenjujejo impresionistični in abstraktni elementi, ki jih trojica vešče umesti v celotni potek posamičnih skladb.

Med tremi daljšimi skladbami izstopa naslovni komad Hotel Grief, ki se začne z lenobno zapeljivim, nekoliko zaspanim saksofonom. Ta počasi začenja barvati vse bolj abstraktne zvočne linije, medtem ko se pod njegovimi linijami kitara vse bolj osamosvaja, je vse glasnejša in se iz tihe spremljave kaj kmalu spremeni v hitra, zvita fraziranja. Nekako istočasno se saksofonistka in kitaristka odcepita od vztrajnega, gosto podloženega ritma, ki ga polaga Rainey, in si vsaka zase privoščita vihrave in nekonvencionalne izlete v pačenje, distorziranje zvoka, njegovo drobljenje ali le nakazovanje možnih nadaljevanj, ki se pretkano prelijejo v brbotajoč mnogogovor barvitega zvenenja. Podobno kot nas na nepričakovanih mestih v skladbi pričakajo presenečenja, se tudi sama skladba konča nepričakovano, z abruptnim prenehanjem saksofonske rezke melodije in preprostim udarcem po čineli.

Drugi izstopajoči komad na albumu – skoraj dvajsetminutni Proud Achievements in Botany – je spet zgrajen po svoje. Gre za bolj počasi razvijajočo se temo, polno minimalističnih odcepov, predvsem kitaristke, ki se v ozadju poigrava z učinki, ki navidez ustavljajo, režejo nakazano ritmiko komada. A kljub temu se tudi ta skladba ponaša z enovitim tokom, s katerim trije glasbeniki povežejo tipajoče se začetke skladbe z vmesnimi vse bolj vijugastimi in vegastimi, špikajočimi in predirnimi v omamen kos žive, pred nami odpirajoče se zvočne strukture.

Gre za nemara najbolj raznovrstno skladbo, saj se znotraj slabih 20 minut odvrtijo številne teme, različni pristopi in igranja z zvokom, ki jih trio uspešno zapleta in razpleta skozi spreminjajočo se dinamiko. Tu ima še kako pomembno vlogo vodja tria Rainey, ki kot vešči in z vsemi mažami namazani bobnar ve, kako skladbo umirjati z opotekajočim se ritmom ali pa le sem ter tja dodati kak odzven, okrušek, zamolkli udarec, ki enkrat poveže, drugič pa razžene sestavne elemente, ki jih mrežita obe solistki.

Zadnja skladba je še najbolj klasična, klasična pač v kontekstu tegale tria in doslej slišanega razburkanega improviziranja. Lani preminulemu bobnarju Keithu Copelandu posvečena Mr. K.C. (for Keith Copeland) je počasna, lenobno nočna skladba, ki s svojo zapomnljivo otožno linijo daje vtis, da je vnaprej skladana. A ta navidezna skladnost se spet nepričakovano razblini poldrugo minuto pred koncem, ko Laubrock ustavi svoje žalobno saksofonsko linijo, s cvrčanjem in žvenketanjem pa komad do izteka in izzvenevanja prevzameta Rainey in Halvorson. S tem odličnim koncertnim albumom se trio Toma Raineyja izkaže z imenitno skupinsko igro, medsebojnim razumevanjem in spoštovanjem vseh treh glasbenikov, ki enako stavijo na čustvenost medsebojne interakcije kot na pretanjeno izzivanje konvencij in njihovo vnovično definiranje.