41. Festival Druga godba, drugič
Kino Šiška in Klub Gromka, Ljubljana, 30. 5. 2025
Po slavnostni otvoritvi festivala Druga godba je drugi dan poleg delavnice in mojstrskega tečaja ponujal nove štiri koncerte. Nastop vokalne skupine Sutari skupaj z domačima Ano Kravanjo in Samom Kutinom je recenzent izpustil, bo pa zato obravnavan v recenziji kolega Maria Batelića.
Osrednje prizorišče letošnjega festivala je bil Kino Šiška, kjer se je ob osmi uri začel koncert maroško-tunizijskega dvojca Aïta Mon Amour. V primerjavi s prvim dnem je bilo pred prizoriščem in tudi v sami dvorani veliko manj ljudi, kar dodatno potrjuje doseg, ki ga imajo dan prej nastopajoči Altın Gün. Kljub temu pa obiskovalcev ni bilo malo, dvorana je bila zadovoljivo polna in ustvarjalca sta jo nagovarjala s svojimi medklici in kontekstualizacijami preteklih ali prihajajočih komadov. Z električnim oudom in matricami je muzika zaokrožila daleč od tradicionalnega zvoka aïta. Takšna drznost v interpretaciji in drugačni perspektivi na tradicijo je bila vedno značilna za festival Druga godba, a nas je koncert pustil malo manj prepričane kot prvenec Abda. To zagotovo lahko pripišemo duovi rabi matric, ki ne puščajo veliko prostora za ritmične ali dinamične deviacije. Tako smo obviseli nekje med plesno klubsko izkušnjo in zares intimno interakcijo z materialom.
Če je bila pri Aïta Mon Amour prepričljiva njuna interpretacija tradicionalnega zvoka in njegova modernizacija z električnimi inštrumenti, pa je pri Songhoy Blues ta moment umanjkal. Zasedba iz Malija v svoji glasbi spaja prvine saharsko-kitarske muzike in ameriškega bluesa. Kljub temu pa ne zvenijo bistveno drugače od povprečne žanrske zasedbe in kljub vpletanju bolj značilno rockovskih kitarskih solaž in zamenjavi perkusij s celotno baterijo ne ponujajo veliko izvirnosti. Vidi se sicer, da so vsi prekaljeni muzičarji s kilometrino, toda tudi občinstva s svojo energijo nekako niso prepričali. Čeprav smo na začetku koncerta, ki so ga odprli s počasnejšimi tempi, upali, da se bo muzika po štiridesetih minutah morda nekako razvila, ob koncu ni bilo velike razlike. V množici pred odrom se je pozibavalo morda kakšnih 30 do 40 ljudi, ni pa prišlo do večje ali celo vsesplošne plesne mrzlice. K distanci med publiko in zasedbo je morda pripomoglo tudi dejstvo, da so v celoti komunicirali v francoščini, čemur seveda ni pomoči, toda to vseeno ne spremeni dejstva, da so veliko večino ljudi v dvorani ti nagovori obšli. Morda je imela zasedba slab dan ali pa je bilo poslušalstvo utrujeno od četrtka, toda zmanjkalo je nečesa, kar bi koncert dvignilo nad obrtniško repetitivnost.
Je pa zato v polno zadel zadnji koncert glasbenih in kreativnih partnerjev Ibelisse Guardie Ferragutti in Franka Rosalyja, ki je bil na sporedu ob enajsti večerni v metelkovskem klubu Gromka. Zasedba Mestizx, ki so jo poleg prej omenjenih kreativnih vodij sestavljali še James McClure, Lida Brouskari in Uldis Vitols, svoje energije, predvsem pa svojega idiosinkratskega pogleda na godbo ni šparala. Na prvi pogled in kasneje po pričevanjih tonskih tehnikov sicer nočna mora za ozvočitev, toda kljub vsem preprekam izjemen koncert. Vsak od nastopajočih je med koncertom igral na vsaj dva inštrumenta v različnih podpornih ali osrednjih vlogah. Precej očitne so bile tudi ure, ki so jih zbrani vložili v projekt, in pa seveda informiranost njihovega izraza s preteklimi projekti in celotno umetniško prakso. Igrali so komade z istoimenskega albuma, ki pa so v živi izvedbi zasvetili v novi luči. Zasedba je denimo vpeljala veliko daljše improvizirane segmente v konkretno skomponirana dela. Posledično je koncert trajal kakšno uro in četrt, kljub temu pa se je po vzklikanju tedaj že malo zdesetkane množice zasedba vrnila še za bis. S kreativnim in drznim, a vendar spoštljivim in dostojanstvenim, predvsem pa premišljenim spajanjem vplivov različnih kultur so Mestizx v celoti zaobjeli duh, ki ga recenzent povezuje z Drugo godbo. Hrupnost, freejazz, pankovska umazanost, tradicija, plesnost, poreklo, neuvrščenost so besede, s katerimi bi lahko opisali zadnji koncert petkovega večera, ki je bil nedvomno eden od vrhuncev letošnjega festivala.
Dodaj komentar
Komentiraj