Aïta Mon Amour: Abda
Shouka Records, 2025
Aïta Mon Amour je svež projekt, v katerem sodelujeta raperka Widad Mjama iz Maroka in elektroničar Khalil Epi iz Tunizije. Kot razkrije ime Aïta Mon Amour, torej Aïta, moja ljubezen, nam je zvočni potop v maroško zapuščino ponujen skozi aïto. Aïta je glasbena tradicija péte poezije, katere korenine segajo v 12. stoletje v območje kraja Abda. Za aïto je značilno, da jo v maroški arabščini in jeziku tamazight pojejo ženske, imenovane Chikates. Ženskemu vokalu se običajno pridružijo še moški z bobni in violinami.
Ta ustno prenašana tradicija je na albumu Abda spretno odeta s plastmi sodobnih elementov, ki se iztečejo v posebno fuzijo elektronike in folkovskih ritmov iz Afrike. Če tradicionalna aïta vključuje uporabo perkusije in violin, se ti inštrumenti na Abdi poustvarijo mehansko. Edini uporabljeni tradicionalen afriški inštrument je loutar, na katerega igra Khalil Epi. Plošča poslušalca s sunkovitimi prehodi drži na nogah. Bučen tok napove že prvi komad Radouni, ki se odpre lahkotno, hitro pa izbruhne v strasten vokal, ki preide v vokalno večplastnost. Zvočne plasti se tako nalagajo, dokler ne pride do čiste zvočne eksplozije. Sunkovita prehodnost albuma je najbolj razvidna v komadu Kebet El Kheyl, v katerem zvok prehaja od značilnih vzorcev afriške celine, iz močne perkusije v bolj lahkotno elektroniko, ki je prekinjena s hrupnostjo, in nato znova do umirjene elektronike. Muzika vseskozi deluje močno, včasih lepo, včasih bolj bučno, včasih celo mračno, ob tem pa ponuja celovito poslušalsko izkušnjo.
Skozi komade so tako nanizani značilni ritmi afriški bobnov, sintetizatorji, loutar in elektronski drobci, vseskozi pa v ospredje jasno pronica strasten vokal Widade Mjame, ki na poslušalca deluje zelo impresivno. Naj bo to zaradi občutka, da želi glasbenica z vsemi močmi prenesti sporočilo na poslušalca, ali pa zaradi njene bogate vokalne razsežnosti. Widad Mjama je pionirka maroškega rapa, na plošči Abda pa se izkaže s skoraj hipnotičnim petjem, omenjeni hiphop v bolj zahodni predstavi tega pojma pa slišimo le v komadu Dami.
Strast v muziki bi morebiti pripisali tudi feminističnemu vzgibu, ki ga nosi tradicija aïte. Prav ženske so namreč tiste, ki ji dajejo glas. Komadi včasih delujejo kot napevi, ki slišno bučijo po nekakšnih globinah, pa naj bo to interpretirano kot maroška zapuščina, vokalistkina osebna strast ali pa kot esenca poslušalcev samih, vsekakor pa plošča vseskozi vzbuja občutek prvobitnosti. Ta občutek ni naključen. Aïta se je ustno prenašala skozi generacije in raziskovala teme ljubezni, hrepenenja, neizrečenih težav, medosebnih odnosov, kolonialnega upora, družbenih uspehov, agrikulture in ekonomskih stisk. Nasploh se dotika kompleksnosti človeške izkušnje. Tako v komadih zasledimo motive zlomljenega srca, koprnenja po izgubljeni ljubezni in zgodovinske teme. Komad Sidi Hmed denimo predaja zgodbo ženske, ki sega v 18. stoletje, ko so moški odšli na bojišče, da bi zaščitili svoje ozemlje.
Tradicijo aïte ohranjajo različna imena afriških glasbenikov, denimo Thouria Moullablad, Rachid Kadari in Hajib Farhane. Ti oživljajo maroško izročilo, nastopajo v mestih in v ruralnih območjih, na porokah in festivalih. Njihova muzika deluje bolj organsko, ker slišimo fizično prisotnost inštrumentov, ki zagotovo ponujajo drugačno poslušalsko izkušnjo, kot jo ponujata Aïta Mon Amour z ustvarjanjem organskega s pomočjo mehanskega. Toda če za projektom Aïta Mon Amour stoji želja po ohranjanju in prenašanju tradicije aïta, je to s pravim občutkom dvojcu tudi uspelo, poslušalcu pa je jasno, da gre za dodelan in kompleksen projekt, nastal iz strasti. Z moderno zastavljenostjo projekta ohranjata tradicijo, ki postane zanimiva za širše poslušalstvo.
Glasbi lahko v živo prisluhnete v okviru 41. festivala Druge godbe v petek, 30 maja, ob 20. uri v Kinu Šiška.
Dodaj komentar
Komentiraj