Audio Cave, 2024

Naš vsakodnevni obstoj je nedavno tega zopet zajel hladen vrš, ki s seboj prinaša razprostirajoči se prostor, kličoč po premlevanju najglobljih misli. To dejanje nas navadno hitro utrudi in v poplavi vseh drugih bremen se znajdemo v globokem snu, ki mu ni konca. Ko jesenska mrzlota prelomi naše drobovje, zaslišimo glas pojoče trojice, ki se postopoma krepi in prihaja iz tistih najbolj pozabljenih kotičkov. Skrivnostnice nam prepevajo uspavanke, eno za drugo, brez konca in kraja, in nas vabijo na izčrpno pohajkovanje po temačni goščavi.

Tričlanska zasedba Sutari prihaja s Poljske, z izvajanjem glasbe pa se uspešno spogleduje že od leta 2012. Njen izraz temelji na ljudskih pesmih tamkajšnjega prostora, vsake toliko časa pa se glasbenice lotijo snovanja tudi avtorskih skladb. Ob poslušanju albuma z naslovom #ko​ł​ysankidla​ś​wiata oziroma Uspavanke za svet melos poljskih svečenic kakopak zasede prostor naših misli in z uporabo litovske tradicije polifoničnega petja, imenovanega sutartines, obredni ogenj, katerega dim diši tudi po sodobnih pristopih izvajanja, ohranja pri življenju.

Album je prežet z ubiranjem in vlečenjem po strunah, vsekakor izstopa uporaba posebnih litovskih citer, poimenovanih kankles, v posameznih komadih pa melodije ustrezno podprejo še različna tolkala. Sicer nas poslušalska izkušnja mestoma privede do tega, da pogrešimo nekoliko bolj hrapav zvok s prve plošče Wiano, na kateri smo lahko ob osnovnem asortimanu inštrumentov zasledili še kopico preostalega zvočenja raznoraznih predmetov. Se pa zdi, da je na letošnjem albumu v ospredje vendarle stopilo žgolenje glasov pevk, s katerim uspešno rišejo okoliščine posameznih skladb. 

S prvim komadom kobierzec pričnejo začrtavati prostor dogajanja. Pod našimi nogami začutimo vlažna tla, po katerih v ritmu stopamo, držeč roko ene od glasbenic. Besedilo skladbe nagovarja k zavedanju o tem, da drevesa in vsa narava nasploh sobivajo z nami. Ko v nadaljevanju svečenice narave pojejo in iz sebe spuščajo le glasove, brez konkretnega besedila, se dokončno izoblikuje skupna zavest o cilju, ki ga želijo doseči. Čeprav sprva intenzivnost, s katero želijo priklicati vse svoje privržence na en kup, deluje osiromašena močne želje po dobrem, se krivulja proti koncu povzpne in doseže polifonično razodetje, ki deluje neustavljivo in nadvse magično. 

Pozneje je naša bit prestavljena nekam globoko v gozd, sama narava, ki nas obdaja, pa sedaj deluje precej srhljivo. Ob zvokih, mestoma enačenih s tistimi, ki oponašajo sunke vetra, nas obide hladen piš. Pripovedovalke sutarijke so si s tem nadele novo podobo, ki deluje za odtenek strašnejše od tiste poprej, toda prelesten zvok njihovega večglasja vseeno privabi k sebi. S skladbo w​ł​osy oziroma lasje se že znana forma prične izmenjevati s šepetanjem in ob prebiranju prevoda besedila, ki govori o tem, kako si dekle svojih las noče pokriti in kako ji je čisto vseeno, če moški uzrejo njene pramene, nas v drugo polovico albuma pospremi natrgano srce. 

Svet, o katerem trio prepeva, temelji na radodarnosti, skupnostnem sodelovanju in varnosti. Pot dekletom, odetim v bela ogrinjala in s posebnimi venci na glavi, osvetljuje blag ogenj in lučke mimo letečih kresničk. V bližnjem jezercu opazujejo svoje odseve, ki pa se ne gibajo, kot bi se morali. Iz jezerca se njihove podobe pričnejo dvigovati in povečevati, s tem pridobijo drugačno obliko in pričnejo poplesavati na nebu. 

V skladbi ro​ś​nij sosno, v kateri mogočno rastlinstvo spodbujajo k rasti, sutarijke sedaj z rokami krilijo proti nebu. Ob sebi imajo magijske predmete, ki poosebljajo naravne sile, s katerimi sobivajo in jim pri prosjačenju k zemlji še toliko bolj pomagajo. Jeziki se vrtinčijo, zaslišimo zvok rezila, ki se brusi za kdo ve kaj, njihov izraz deluje mirno zahrbtno in trudijo se nas spraviti na tista prava pota. Godala v zadnji skladbi narekujejo izustevanje besed, ki na plano prihajajo z velikim zanosom, preostali deli telesa pa so popolnoma okameneli in vidno utrujeni od izčrpnega bodrenja. Okrog naših skrivnostnih glasbenic se suče čaralica v krvavem krilu, ki z očmi zre v neznano. Združijo se še zadnje moči in tišina čisto zares uspe roditi novi svet.