66. Jazz festival Ljubljana, tretjič
Cankarjev dom, Park in Klub CD, Ljubljana, 3. in 4. 7. 2025
Potem ko so nam recenzentski kolegi po nastopu zasedbe Tarbaby predali štafeto, smo obiskali prvi zunanji koncert tega večera. Otvorili so ga There Be Monsters, ki že slabo desetletje delujejo pod vodstvom letošnjega umetnika v rezidenci na festivalu Jazz Ljubljana – Boštjana Simona. Na podlagi zvoka z njihovih plošč, denimo tri leta starega Rubikona, smo se na koncert podali, pričakujoč igrivost, pravljičnost in urico lahkotnejšega jazza.
Iz odrske postavitve smo lahko sklepali, da bosta osrednjo vlogo na koncertu igrala saksofon in trobenta, s preostalimi člani ansambla rahlo odrinjenimi na stran. Naš premislek je potrdila tudi premetena osvetlitev, ki je bila v glavnini usmerjena na sredino. Našo hipotezo o prevladi melodične sekcije pa je kmalu potrdila tudi sama godba – v naša ušesa se je namreč prikradel razigran, plesno obarvan zvok, s katerim sta naše bobniče v prvi vrsti vzdražila Boštjan Simon s saksofonom in Tomaž Gajst s trobento. Energične vpihe njune naveze sta ritmično podpirala Goran Krmac s tubo in Kristijan Krajnčan z bobni. Z njima se je v ozadju skrival še Luigi Vitale. S preigravanjem vibrafona, ki je zvočno spominjal na drobecljanje nekega pravljičnega bitjeca, je celotni kompoziciji dodal pričakovano igrivost in lahkotnost.
Prvotno navdušenje nad ansamblovim domiselnim aranžiranjem je kmalu popustilo. Kompozicije so postale počasnejše, sočasno pa so med koncertom obdržale prvotno noto – melodije so bile preproste, forma lahkotna, zvok pa organiziran tako, da so bila trobila postavljena v ospredje. Glasba tako ni zahtevala posebne pozornosti oziroma so si jo inštrumentalisti v delih, v katerih je bila pozornost zaželena, vzeli sami s strumnejšo in bolj razgibano uporabo glasbil, za kar so si vsakokrat prislužili aplavz sicer odsotnih poslušalcev. Koncertno celoto je tako najbolj ustrezno opisati z besedno zvezo: v redu. Z vsako posebno hvalo bi ga prehvalili, s kritiko pa bi mu naredili krivico.
Takoj po zadnjem zvoku, ki je do nas prispel z odra, se je pričel naslednji koncert večera. Park pred Cankarjevim domom so napolnili sveži jazzovski zvoki kvarteta Kavčič/Debelič, katerega koncert je ovrednotila Ema Erna Weber. Dan kasneje smo se na prizorišče vračali v pričakovanju nastopa britanskega kvinteta Flock. Njihove plošče se ponašajo z lahkotnimi in enostavnimi melodijami, celota pa izpade precej milozvočno oziroma priljudno za poslušalce – kakšnega presenečenja zato nismo niti pričakovali. Zaradi popoldanskega dežja, ki je organizatorje prisilil k prenosu poddrevesnega odra v avlo Cankarjevega doma, so Flock nastopili z malo več kot polurnim zamikom.
Svoj razgiban inštrumentarij so Britanci aranžirali v polkrožno linijo, s katere so viseli različni spominki, zastave in kefije v podporo svobodni Palestini. Prve note te all-star novojazzovskebritanske zasedbe so presegle naša pričakovanja: v živo bodo zveneli drugače. Vstopno igranje Dana Leaversa ozrioma Danaloguea na kombinacijo klavirja in zvočnih efektov, s katerimi so se v naša ušesa vili zvoki valov, nas je takoj premaknilo na obalo neevropskih delov Mediterana. To evokativno, slikovito igro je zasedba obdržala tudi v nadaljevanju in nas s prepletom elektronske in akustične improvizacije, ki je spominjala na zvoke zasedbe The Comet is Coming in njej podobne ameriške zasedbe SML, ponesla še marsikam – od nočnega kluba do vesolja. V eni od skladb so izpolnili celo pričakovanja, ki so jih postavljali podporni predmeti na odru, in s potrkavanjem po ročnem bobnu, preigravanjem naefektiranega sintetizatorja, stresanjem ropotulj in večzvočnem ploskanju del seta posvetili Palestini in boju proti genocidnim velesilam.
Bex Burch s kombinacijo tolkal, ksilofona in vokalnih vpadov, Sarathy Korwar z bobni in tolkali, Tamar Osborn s saksofonom, flavto in klarinetom, Al MacSween s sintetizatorjem in klavirjem ter omenjeni Danalogue so se zatopljeni v igranje prepletli v celoto. Godba je nihala med plesnim, eksplozivnim in razdrobljenim, spet drugič pa se je vrtela v bolj minimalističnih, skoraj krautrockerskihodvodih. Pri tem se je razprostrla po celotnem parku in objela vsakega od poslušalcev.
Če njihove plošče morda zvenijo nekam plitvo in nedovršeno, so se te pomanjkljivosti ob nastopu v živo razblinile. Zvok je bil ogromen, večplasten in je kar vabil globlje vase; da se mu približamo in se mu predamo s celim telesom. To zaradi vnaprej pripravljenih sedišč ni bilo mogoče. V valovanju med pomirjajočo ambientalo in intenzivnim plesnim zvokom se je tako bližal konec našega zvočnega popotovanja. Končnemu izdihu saksofonistke je sledilo samo še pojasnilo, da je bil koncert v celoti improviziran, nakar se je ulil bučen aplavz poslušalstva, hvaležnega za popotovanje, na katerega so nas Flock popeljali v pretekli uri.
Potem ko so Britanci odgodli svojo improvizirano zmes, je na oder v Parku Sveta Evrope stopila Yazz Ahmed. Britansko-bahrajnska trobentačica je svoj kvartet spretno vodila po milozvočnih kompozicijah, polnih razigranega basa in ljudskih motivov z Bližnjega vzhoda. Toda naša ušesa so bila željna ostrine, udarnosti, presenečenj, ki bi nas v poznih večernih urah spravili na noge.
Vsa teža te srbeče želje je ležala na švicarjih Sc'ööf, eksperimentalno-nojzerskemu ansamblu, ki mu je organizacija Europe Jazz Network lani podelila nagrado Zenith, namenjeno vzhajajočim zvezdam kreativnega jazza s stare celine. Žirijo so Sc'ööf prepričali z ambiciozno mešanico jazza, duba, drum'n'bassa, breakbeata, nojza in eksperimentalne godbe, ekipa Jazz Festivala pa jih je opisala kot akustični glitch – zveni kot naravnost za v žilo ob hudo poznih urah, ki smo jim se naglo bližali. Že med vzponom do Kluba CD smo močno upali, da bodo mladi eksperimentalci svojim označevalcem kos tudi v Ljubljani.
Prostori Kluba CD so bili preprosto osvetljeni, brez pretirano kompleksnega ozvočenja in ostale opreme. Na odru so poleg inštrumentov kot stonehengovski kamni samevali trije črni, z belo pisavo prekriti kvadri; S, C in ÖÖF. Razen svetlikajočega se pedalboarda in na ÖÖF-kvadru stoječega laptopa posebnih priprav ali aparatur, ki bi vsaj na prvi pogled nakazovale eksperimentalno naravo godbe, ni bilo videti. Gosti smo po skupinicah kapljali skozi dvigalo, zato se je dvorana polnila počasi.
Sc'ööf so četverica, a so tokrat nastopili kot trio v postavi Christian Zemp s kitaro in kvadrom S, Elio Amberg s tenorskim saksofonom in kvadrom C ter Vincent Glanzmann z bobni, perkusijami in laptopom na kvadru ÖÖF. Manjkal je altovski saksofonist Noah Arnold, očitno brez svojega kvadra, ki je bil odsoten zaradi starševskih dolžnosti. Ni bilo videti, da bi trojico, ki se je sukala po intimno osvetljenem odru, odetem v zavese rdečega žameta, manjkajoči člen kakorkoli vrgel iz tira. Občinstvu so namreč ponudili natančno to, kar je pisalo na etiketi, in milozvočnost iz parka obrnili na glavo.
Glitchi, vzorčenje in agresivne, ostre perkusije iz Glanzmannovega računalnika so se ob njegovem maničnem kimanju z glavo zlili z abstraktnimi, močno naefektiranimi kitarskimi teksturami in pihljanjem ter pokljanjem saksofona. Želeli smo si presenečenja in to smo tudi dobili. Sc'ööf so godli kot naoljena, izurjena in strogo regulirana mašina, kot Radian na premočnih poživilih ali manični black midi v bolj robno jazzovski preobleki. Sekali, trgali in razbijali so vse, kar se je razbijati dalo – tu z akustično odigranim breakbeatovskim vložkom, tam z navalom nabijajočega nojza. Glavna tarča te presenetljive ofenzive so bila naša lastna pričakovanja, ki so se znašla v nemilosti mojstrsko natempirane godbe. Udrihajoča dinamika ni dopustila počitka: štart, stop, štart, stop, z očem nevidnimi signali in v ušesom neslišnih vzorcih. Tudi trojica je v svojem avantgardnem performansu naravnost uživala – Glanzmann je prerasel v nekakšnega dirigenta, z rokami je nakazoval na prej neopazne strukture in telekinetično ustavljal godbo, publiki pa kazal prebrisane nasmeške in se naslajal ob aplavzih.
Ko so se iz zvočnikov valile težke in goste teksture, se nam je zazdelo, da je trojica prerasla v vražji nojzerski orkester, v katerem na odru poleg treh črnih kvadrov stoji vsaj še ducat drugih glasbenikov. Peklensko drgnjenje arpeggiev, plast na plast efektov, šumov, prasketa, drznih ritmov in udrihajočih tolkal: ta gmota narašča in narašča, nato pa se nenadoma prelomi v tišino. Vse, kar slišimo v dvorani, je zgolj en šibek »what«iz zadnje vrste, trenutek kasneje pa godba spet udriha.
Sc'ööf so poželi dolg, vzklikov poln in gromek aplavz, z neuslišanimi pozivi za repete. V svoj manični trans so povlekli tako stare kot mlade in temeljito popraskali naše srbeče, presenečenj željne uhlje. Fantastična je bila tudi odločitev festivala, da je to gmoto zvoka umestila v manjšo dvorano, v kateri je trojica lahko prerasla v orkester – je pa res, da bi si podobno usmerjenih presenečenj v prihodnje želeli tudi na velikem odru. Skratka – škoda za tiste, ki niste našli dvigala.
Dodaj komentar
Komentiraj