66. Jazz festival Ljubljana, četrtič
Cankarjev dom, Park Sveta Evrope, Ljubljana, 4. 7. 2025
Petkov koncertni večer 66. Jazz festivala Ljubljana je Parku Sveta Evrope zaradi vremenskih nevšečnosti obljubljal zgolj dva koncerta. Prijetno ohlajeno zunanje prizorišče je tako ostalo brez z odra pod drevesom v notranjost Cankarjevega doma preseljenih ogrevanj Intime Neže Okorn in kvinteta Vida Bavcona, namesto tega pa prineslo programsko rošado, ki je poskrbela, da je občestvo večerna headlinerja – Flock in Yazz Ahmed – na glavnem odru parka doživelo enega za drugim. Britanski novojazzovsko-elektronski peterec Flock je odigral vlogo uverture v prvo ime petkovega programa Jazz Festa, britansko Bahrajnko Yazz Ahmed, ki je renome ene najprodornejših britanskih trobentačic zgradila s konsistentnim delom v preteklem desetletju. V tem času se je najprej s preprosto virtuoznostjo, nato pa še z nadgradnjo svojega dela v vseobsežno, visoko koncipirano umetnost ustoličila v eno od globalno najbolj zaokroženih in objektivno najkvalitetnejših svežih svetovnih jazzovskih imen.
Prav lebdeči koncertni oziroma glasbeni značaj zasedbe Flock nas je z natripanim, brezkončnim, brezkompromisnim, sintetizatorsko zaznamovanim in na odru Parka Sveta Evrope verjetno najmočnejšim soundom od vseh nastopajočih pripravil na pravo demonstracijo opisane zaokroženosti in kvalitete Ahmed. Kvartet Yazz Ahmed tvorijo ob trobentačici še basistka Flo Moore, bobnar Josh Blackmore in vibrafonist Ralph Wyld. Zvočna podoba zasedbe je tako v veliki meri v rokah Ahmed in v palicah Wylda, groove pa je zelo oprijemljiv in v nižjih frekvencah tudi relativno odrezav. Vibrafonska dimenzija in izbira tega, v jazzu v živo relativno redko slišanega inštrumenta, je vsekakor dobrodošla, hkrati pa bend zaznamuje s specifičnostjo in širino, ki je vsekakor obsežnejša, kot če bi na odru ob Ahmed slišali klaviature. Na aktualnem albumu A Paradise in the Hold, ki ga Ahmed trenutno predstavlja, sinti namreč prevzamejo del zvoka, vibrafon pa slišimo nekoliko bolj v ozadju.
V ospredju sta vsekakor – Ahmed in njeno medeninasto orožje. Od začetka, mirnega, kasneje pa groovy uvoda prvega in zadnjega komada z albuma, je Ahmed v večerni zrak zarezala z izrazito natančnostjo, s čistim, odločnim zvokom in brezhibnostjo v improvizaciji, z zanjo zelo značilnim, prepoznavnim zvokom krilovke in trobente ter efektov. Obenem nikakor ni zavzela absolutno bandleaderske pozicije. Zasedbi je pustila kopico prostora za igro, ki ji izredno prožnost omogoča že omenjeni vibrafon Ralpha Wylda. Vsekakor je bila zanimiva dinamika med basistko in bobnarjem, v kateri je nekako prednjačila Flo Moore, medtem ko je Blackmoore skrbel za nepredušno, izredno tesno in prav tako natančno izvedbo, kar je bila z glasbene plati nekakšna podstat celotnega koncerta.
Poleg tega je Ahmed v koncert vpletla jasno navezanost na svojo glasbo in tradicijo Bahrajna, ki prevevata njeno raziskovanje, njeno kariero in tudi njeno osebnostno rast. S publiko je delila drobce motivacij za svoj album, ki raziskuje bahrajnske ženske, njihove tradicije, bajeslovje, napeve, dodala pa je tudi skladbe s svoje prejšnje plošče La Saboteuse, še eno konceptualno močno raziskovanje, epsko orkestralno, ženskam posvečeno suito, ki je Ahmed pravzaprav odprla vrata v svetovno klaso novega jazza.
Koncert Yazz Ahmed je bil torej demonstracija tega svetovnega ranga, na katerem so na prvem mestu glasbeno mojstrstvo, predvsem pa zrela kompozicija in nivo avtoričinega izraza. Skozi celoten koncert je bend nekako pozibaval publiko z enotnim glasbenim značajem, dodelanostjo scenosleda, ki z dinamiko pokrije amplitude albuma, Yazz Ahmed pa je virtuozno harala, risala pejsaže, skozi zrak zarezala s svojo zvočno sabljo, zelo spretno uporabljala efekte in dokazala, da je njen izraz do popolnosti izpiljen. Šele ob samem koncu koncerta je povzdignila svojo igro nad omenjeno kontroliranost, a v tem ostala zgolj slabih nekaj minut. Koncert je zasedba začuda zaključila relativno hitro, brez bisa, in vendarle pustila prostor za še kaj več. Toda ostal je prijeten občutek vrhunskega doživetja in privilegija, da smo se za dobro uro znašli v intimnem svetu Yazz Ahmed.
Dodaj komentar
Komentiraj