ALL INCLUDED na Defoniji pretekli torek

 

All Included so povratniška zasedba v več pomenih. Njihovi člani so nas že obiskali v sveži zasedbi Universal Indians, povratnik je saksofonist Martin Küchen, povratniški pa je tudi sam kvintet, ki je pretekli torek pri nas nastopil že tretjič. Sodeč po pisnih odzivih na oba prejšnja dogodka, so All Included tudi zelo dobrodošli povratniki, k temu pa očitno prispeva neka skupinska kakovost, prisotna tudi ob njihovem tokratnem obisku.

Strastna godba, kot je prosto po piščevem slabem spominu nekdo posrečeno prevedel izraz 'fire music', naj bi v premišljeno sestavljeni peterici severnjaških sviračev odstirala plasti prav določenih tokov svobodnjaškega jazza. A tu niti formalen niti historičen opis ne ustrezata povsem. Že omenjena kakovost ni prisotna ne v kakem posebnem prelomu ne v strukturah komadov, ki pravzaprav ne odstopajo dosti od marsikatere druge zasedbe, v kateri se je pri nas predstavil kateri od članov All Included. Kratke fraze, odigrane ekspresivno in marsikdaj v srce parajoči maniri, ali močna delitev na pihalno sekcijo ter bas in boben dvojec, ki je ravno dovolj fluidna, da peterice ne zakoliči v klasičnem bopu, a je vseeno prisotna. All Included uporabljajo tako vsaj nekaj naslanjal, ki jih oddaljujejo od improvizacije na šus.

Pretekli torek so All Included odigrali material z njihove aktualne plošče – če se pisec ne moti, celo v istem vrstnem redu. Nepredvidljivost je kljub fraznim repeticijam stranski učinek njihove igre, za katero se za njihov tokratni koncert ne pridružujemo opazki radijskega recenzenta z njihovega prvega ljubljanskega, namreč o prednjačenju igre Martina Küchna znotraj pihalnega dela zasedbe. Ta dal je s svojimi podajami, izmenjavami in kolektivnimi fuzijami zavezan predvsem zvenu, ki morda igra najmočnejšo vlogo v izmuzljivih presežkih tele zasedbe.

Na primer v načinu, kako je v skladbi Three Courses uvodni del kratkih pihalnih sunkov prirejen v sunkovit trialog, ki uvede še drugi vidik zasedbe. Pri tem dobi besedo zdaj tako basist Jon Rune Strøm v omenjenem komadu, kjer preseneti z nadaljevanjem energične igre in jo v svojem solu le še intenzivira, drugič pa iniciativo prevzame bobnar Tollef Østvang s skoraj brezšivnim preskokom. Zanimiv učinek prehoda v solistični del, ki ni le nekakšen »pokaži, kaj znaš«, pač pa bolj priložnost za okrepitev zvena, ki skupino sili v le še bolj intenzivno nadaljevanje. Skupinsko muziciranje, prehodi v manjše dialoge in večino časa prisoten groove so podobne momente držali na pomenljivo visoki ravni.